preload preload preload preload

CZECHOSLOVAK OPEN 2015

Lamač. Mi sme tu doma. Še bolj doma se počutimo, ko nas stari prijatelji po slovansko sprejmejo z objemi in poljubi na obe lici. Največjega navdušenja je seveda deležen naš referent za stike z javnostjo. Vsi ga poznajo, vsi ga imajo radi. Tokrat še posebej, saj se je turnirja udeležil kljub poškodbi desnice.

Prvo tekmo povedemo s 4:0 po štirih endi, nato pa naredimo par neumnosti in izgubimo s 5:4. Potolaži nas petkova zabava dobrodošlice, ki poteka kar v bifeju v dvorani. Hrana, pivo, klepet, še več objemanja.

Najslabša stran poraza je tekma ob osmih zjutraj. K sreči so naše nasprotnice zelo tihe, igramo namreč proti ekipi gluhonemih, in suvereno zmagamo. Čas do naslednje tekme ob 15.40 si krajšamo z nakupovanjem, ki se na vzhodu splača. Drugo tekmo igramo proti ravnatelju Romanu in njegovim zmešančkom. Dobro se držimo, a tudi Štefanov mojstrski met ne zadošča za zmago. Zvečer zabava v slogu 60. let. Družijo se hipiji, dame v stilu gospe Kennedy, gospodje ala The Blues brothers in drugi nedoločljivi stvori. Ob dobri glasbi vsi zelo uživamo, plešemo, klepetamo, nekateri berejo knjige.

Nedeljski urnik je bolj človeku prijazen, ob 9.50 se pomerimo s slovaško mladinsko žensko reprezentanco, okrepljeno z enim dečkotom. Mi bi že zaključili, a želijo še en end. Ker smo prijazni privolimo, in po napaki njihove skipinje zmagamo. Plačamo račun, ki glavo družine povsem potre, saj je na njem več sokov in čajev, kot piva. Pa tako se je trudil! Še malo objemčkov in poljubčkov, pa domov.

Turnir končamo na 7. mestu med 18. ekipami. Bine in Eva sva bila delavca, ki sta vrgla in pometla največ kamnov. Štefanu sta ostala dva, tista odločilna. Šefe je skipal in poskrbel, da smo imeli naravnane gležnje, kolena, boke, ramena in ušesa. Tako smo tudi Severji zaključili dolgo in zelo uspešno sezono 2014/2015.

Zgodbica namesto zaključka

Na vzhodu te, kot ve povedat naš precednik, pretepejo, posilijo in oropajo, po poljubnem vrstnem redu. Da tudi precednik nima vedno prav (joj, proč, grešna misel), nas uči tale resnična zgodba. V restavraciji sem pozabila torbico. In to pozabila za 24 ur. Ko smo naslednji dan prišli vprašat, če so jo mogoče videli, jo je kot otročka nežno prinesel veliki, kosmati natakar z vojaškimi kratkimi hlačami. Saj vem, da tega ne bo nikoli bral, ampak ima pa mojo večno hvaležnost.

(by Eva)