preload preload preload preload

Seniorsko SP 2018 – 2. dan

Seniorji smo noč preživeli na sedežih našega trajekta. Vadili smo vse možne položaje joge in pozdrave soncu ter se na sploh trudili zaspati. To smo izvajali do šeste ure, ko smo z našim zviranjem pregnali temo in ob dnevu pristali v Trelleborgu.

Na Švedskih cestah je volan v roke prevzel sam avtor teh vrstic, Cacy. Človek z občutkom za soudeleženca v prometu ter sinonim za varčno vožnjo. Ja, ko te vozi takšen profesionalec veš, da si v varnih rokah. Ekipa, razen redkih izjem (šoferja) je zato brezkrbno zaspala. Pogled na speča trupelca je pokazal, da bo moral Micka po novo plombo levo zgoraj, Silvo pa ima težave s spodnjo štirico. Vmes je Maži med spanjem spuščal zvoke mladega tjulnja, ki obupno išče družico za parjenje. Zaman. Ko se je prebudil, je znova uzrl zgolj neprespane seniorske ksihte. V tolažbo je pojedel nevemkateri sendvič in se predal usodi.

Med vožnjo sem iz vetrobranskega stekla poskušal očistiti nemški mrčes, ki ga je včeraj pobil Maži, da bi naredil prostor švedskemu. Nemški se je izkazal za izjemno trdovratnega. Notranji organčki, skupaj z glavico in tipalkami so očitno zelo lepljivi, zato se je vse skupaj trdovratno držalo stekla. Za razliko od njih je švedski mrčes prijaznejši. Z manj odvečnega ropotanja in brez upiranja se nalima na steklo. Razpaca se približno enako, so pa ledvička in čreva manj lepljiva, zato se lažje odstranijo. Jih je pa v Nemčiji več. Po mnenju stroke v kombiju, je to logična posledica večjega števila vetrnic v Nemčiji. Te pobijejo več ptičev (veza včerajšnje poročilo), zaradi česar ves ta mrčes brezskrbno leta naokoli. Nima naravnega sovražnika. To vlogo je včeraj za nekaj ur s svojo vožnjo prevzel Maži, smo pa še daleč od končne rešitve.

Mogoče beseda o prometu. Hitrosti na avtocestah so večinoma omejene na vratolomnih 110 km/h in Švedi to jemljejo resno. Zato njim ob vožnji z maksimalno dovoljeno hitrostjo, pri prehitevanju na avtocesti ni potrebno pogledati nazaj, niti dati smerokaza. Zakaj? Zato, ker na prehitevalnem pasu enostavno ni nikogar. Ga ne more in ne sme biti. Ker, če bi kdo hotel biti tam, bi moral voziti 111 km/h, takega norca pa tukaj ni. Zato do tega ne pride. To je pač prepovedano in to se ne sme.

Ob razmišljanju o Švedih ugotavljam kako jim pada nataliteta. Kot bi me kdo slišal, se je mimo pripeljal tale avto na sliki spodaj…. vse mi je bilo v trenutku jasno. Mašine imajo za to! Pametno!

2018 WSCC 011

Popoldne me je za volanom zamenjal Silvo. Misli so nam nehote zoper ušle k svojcem. Jih bomo še videli? Pa tako radi smo jih imeli? Kdo bo dedoval po nas? Počakajmo si rečemo, …mogoče se pa pobu izide. Da sedaj ne boste preskočili na konec zgodbe … ja izšlo se mu je. Bravo Silvo.

Sam se počutim kot Rasmunsem, ki osvaja severni pol. Samo kužki so bolj bogi. Dlaka jim izpada, pokašljujejo, zbegani so… pa še tako daleč do cilja imamo. Da je mera polna je zaspal še Greta. Edini, ki se je občasno vsaj zlagal glede časa za prihod na cilj in nam vlival voljo. Ob pol treh popoldan smo od cilja, katerega naskakujemo po dvosmernih cestah, še vedno oddaljeni 432 km. Ključ od hiške v Ostersundu nas čaka na bencinski črpalki, ki je sicer odprta 24/7. Bojimo pa se, da bomo kljub temu prišli tako pozno, da bo celo ta zaprta.

No nekaj kilometrov je minilo od kar sem vam napisal zadnje vrstice. Ne vem kako naj vam opišem trenutni položaj? Npr. Stvar je približno takšna: do večera morate priti do Beograda, trenutno se pa peljete preko Pokljuke. Natanko po takšni cesti se peljemo pozno popoldan. Silvo za volanom je modro tiho, Maži pa nam je (da bi pomiril upor v vozilu in grožnjo s pešačenjem do bridkega konca), obljubil postanek s prigrizkom. Takole vidite se manipulira z lačnimi in utrujenini reveži pri seniorjih.

Ustavili smo se v mestu Mora (ki nekako sovpada z občutki glede našega potovanja). Odšli smo v tipično śvedsko restavracijo, kjer nas je postregel pristen švedski kuharski mojster Lars Johannson. Po daljši izmenjavi mnenj in njegovih nasvetov kaj je bolj švedsko in obenem bio, se jih je večina odločila za domače meso mladega skandinavskega goveda, ki ga tukaj spretno zmeljejo in začinijo ter slastno popečejo. Dodajo mu v peči spečen domači kruh, ki ga okroglo oblikujejo. Na krožniku pa ne manjka niti domači zgodnji kifeljčar, pridelan izključno v bio pogojih, pod nadzorom fitosanitetske službe pokrajine Mora v olju sončnic iz okraja Janköping. Zveni v redu a?

Japajade. V bistvi je bilo tako: en Turk, ki še turško težko obvlada je večini naredil burger s pomfrijem in to na plošči in v olju, za katera raje ne vemo kako izgledata. Ende. Nobenga Larsa in švedske govedi.

In odpujsali smo naprej.

2018 WSCC 012

Na poti preko Pokljuke in Jelovice (glej slike), smo ob mobilni igrici spoznali, da Pepelka ni imela palčkov. Joj saj res, imela jih je tista druga… no kaj je že? Milka Planinc? Aja neeee, Sneguljčica. Ta ja. Razmišljanja kaj je delala s sedmimi v postelji sem grobo prekinil! Pojavljajo se znaki utrujenosti in razsodnost v avtu nas počasi zapušča. Ura je pol sedmih zvečer. Še 160 km.

Rasmunsen je utrujen, kužki pa tudi. Še najbolje se drži Štravs. Naš Marko se je v zadnjih letih kar “dobro naredil”, po pripovedovanju prič pa je bil v šolskih dneh bolj suhljate narave. Ko se je sprehajal okoli Bleda, naj bi mu celo labodi kruh ven na obalo metali. (Star štos vem :))

Ob pol devetih prispemo v Östersund. Gibamo se približno tako kot vesoljci, ko jih po celoletnem bivanju v breztežnem stanju, po pristanku na zemlji potegnejo iz kapsule. Kot mlada teleta mehkih nog zbegano zremo naokoli in vskrkavamo mrzel polarni zrak. Orientiramo se v prostoru in času. Nekateri stopijo ven in se še hitreje vrnejo nazaj v kombi. Tam se počutijo tako neizmerno varne. Navezali so se nanj. Kot mama jim je. Razumem jih.

Kot pravi raziskovalci na cilju – tukaj na severu Skandinavije simbolično zabodemo zastavo! Žal smo ugotovili, da nas je tudi v Östersundu že prehitelo kar nekaj Afričanov, Sirijcev in Iračanov. Kako, ti šment? Ne morem verjet.

Gremo spat. Jutri se začne športni del. Berite nas.

Howdy Ejga!

2018 WSCC 013