Seniorsko SP 2018 – 1.dan

Tretje življensko obdobje je hudič. Poleg težav s prostato, zadrževanjem vode in nenehnim pokašljevanjen, se je v teh letih potrebno tudi premikati. Nekaterim to uspeva bolje, drugim slabše.

Članom seniorske državne reprezentance v curlingu iz Jesenic gre to kar dobro od rok. Pustimo zadrževanje vode, tudi premikamo se. Po suhem in po ledu. S premikanjem letos prav pretiravamo. Danes smo se odločili da se premaknemo krepko preko 2000 km na sever v Ostersund, kjer bo od sobote naprej potekalo Svetovno seniorsko prvenstvo v curlingu. Premikanje, da se reče.

Skratka v sredo zjutraj so se neme, ostarele in guncajoče silhuete nekako “porovnale” v kombi, naložile tablete, terapevtske pripomočke, opornice, posebej skrbno pa tudi 5 pločevink piva, ki jih je doniral Lan v zameno za dostavo njune opreme daleč na Švedsko.

Sledil je postanek pri Čopu, kjer nas je Evica prijetno presenetila z rogljički, Katka pa s kavico. To je odnos do nas ostarelih. Kapo dol. Tudi vsi vi boste enkrat prišli v naša leta. Zgledujte se.

Še obvezen postanek pred predorom Karavanke, kjer smo spodbujali DARSove delavce pri pranju predora, predvsem pa občudovali Silvotove črne in nadvse zloščene špičake, modne kavbojke in jebačko srajčko.

Jebi ga, eni znajo, mi Balkanci pa okoli racamo v teniskah in trenerkah. Tako “čudni”smo preskočili tudi avstrijsko kontrolo in napadli prvih 1100 km do Rostocka. Po kombiju so se začeli razlegati znani zvoki, ki nastanejo ob odpiranju pločevink. In ti so se vztrajno ponavljali. In se še vedno.

Izhod iz Karavanškega tunela. Popili smo zadnje Lanovo pivo.

Naj površnemu poznavalcu goeografije pojasnimo, da je Švedska milo rečeno daleč. Še bolj pa Ostersund, mesto, ki je celo od oddaljenega Stockholma oddaljeno še dodatnih 10 dni živahne in krepke hoje, oziroma 400 km vožnje. Torej, dejstvo da dosežeš Švedsko po cesti, še prav nič ne pomeni. Do severa kamor gremo mi, si šele nekje na pol poti. Da poenostavim, od Jesenic do Ostersunda je toliko kot če bi se 240 krat peljali iz Jesenic na Blejsko Dobravo in nazaj. In to ne glede na to ali greste Podmežakljo ali po cesti Železarjev in ne glede na to ali greste na britof ali samo do Jurča.

Zadaj še kar ropoče.

Ja res. Odločili smo se za pot po cesti. Razlogov je več. Naj navedem le enega, na letalu se npr. zaplete že zaradi nekaj mililitrov tekočine, s katero bi lahko z lahkoto ugrabili letalo in z njim neovirano krožili po evropskem nebu ter ogrožali vse na letalu in pod seboj. Na cesti je drugače. Količina tekočine ni omejena in glede na vsem znano dejstvo, da mora telo dnevno zaužiti najmanj dva litra količine in da bomo na poti deset dni, to pomeni da po cesti lahko potuješ tudi z manjšo cisterno pijače. In s tem ne ogrozaš nikogar. Razen lastnih ledvic, mehurja in onega.

Pri Ingolstadu so padle prve žrtve. Silvo in Micka sta hropeče obležala. Na Radiu Triglav je reklama: “Ene nesejo, vi pejte sami”. Onadva sodita med tiste prve. Glavico jima je premetavalo levo in desno, telesne tekočine silile iz ustnih kotičkov, udi prosto bingljali ob žvotkih.

Bolj smo šli proti severu, več je bilo vetrnic za proizvodnjo elektrike. Tam pa masaker. Gruče in gruče ptic je ležalo pod njimi. Turški srakoper, prekmurska zlatorepka, puščavski krokar, islandski ščinkavec (s črto po glavi)… in še kakšen bi se našel. Eden čez drugega, vam rečem. Same izjemno redke in zaščitene vrste. Vetrnice baje za nezaščitene ptice niso nevarne, klatijo izključno zaščitene in redke vrste, še posebej so dovzetne za tiste ki so tik pred izumrtjem.

Perje je frčalo naokoli, nove in nove jate teh ptic pa so se kar nekako samomorilsko podajale točno v krog delovanja teh vetrnic. Vetrnica še ni do konca oklestila ene jate, že je bila na vidiku nova. Pa družine, posamezni ptički, pari …Zadnji primerki so šli v nič. Groza.

Tile Nemci nimajo pojma. Zato pa kapo dol našim naravovarnostnikom, ki tako vetrno sramoto uspešno prepričujejo pri nas. Mi že vemo kaj in kako. Naše tiče nobeden ne bo pobijal. Elektriko nam pa itaq bio jedrska elektrarna zagotavlja in tele kao čiste energije sploh ne rabimo.

Zadaj spet slišim znan plehnati zvok.

V takem vzdušju smo dosegli sever Nemčije, kjer smo se vkrcali na nočni trajekt. Prvi dan je za nami. Jutri pa naprej. Švedska čaka. Na pol poti smo…

2018 WSCC 003

This entry was posted in Člani, Tekmovanja. Bookmark the permalink.