Seniorsko SP v curlingu 2018 (Östersund, Švedska)

Potem, ko je slovenska moška seniorska reprezentanca pred dvema letoma v Karlstadu prvič nastopila na svetovnem seniorskem prvenstvu (WSCC), se letos ponovno vrača na Švedsko. V Östersundu bo od 21. do 28. aprila v konkurenci 28 ekip poskušala izboljšati 18. mesto iz leta 2016.

Ekipe so v predtekmovanju razdeljene v 4 skupine, nasprotniki Slovenije v tem delu so branilka naslova Švedska, Avstralija, Nizozemska, Škotska, Italija in Češka.

Seniorsko reprezentanco sestavljajo člani curling kluba Jesenice Marko Štravs, Matjaž Prezelj, Mitja Resman, Robert Sušanj, Silvo Praprotnik in Matej Šmuc (trener)

Rezultati slovenske reprezentance:
Slovenija : Avstralija – 3 : 7
Italija : Slovenija – 7 : 3
Švedska : Slovenija – 7 : 3
Slovenija : Škotska – 4 : 8
Slovenija : Nizozemska – 10 : 4
Slovenija : Češka – 5 : 4

PRVI DAN

Tretje življensko obdobje je hudič. Poleg težav s prostato, zadrževanjem vode in nenehnim pokašljevanjen, se je v teh letih potrebno tudi premikati. Nekaterim to uspeva bolje, drugim slabše.

Članom seniorske državne reprezentance v curlingu iz Jesenic gre to kar dobro od rok. Pustimo zadrževanje vode, tudi premikamo se. Po suhem in po ledu. S premikanjem letos prav pretiravamo. Danes smo se odločili da se premaknemo krepko preko 2000 km na sever v Ostersund, kjer bo od sobote naprej potekalo Svetovno seniorsko prvenstvo v curlingu. Premikanje, da se reče.

Skratka v sredo zjutraj so se neme, ostarele in guncajoče silhuete nekako “porovnale” v kombi, naložile tablete, terapevtske pripomočke, opornice, posebej skrbno pa tudi 5 pločevink piva, ki jih je doniral Lan v zameno za dostavo njune opreme daleč na Švedsko.

Sledil je postanek pri Čopu, kjer nas je Evica prijetno presenetila z rogljički, Katka pa s kavico. To je odnos do nas ostarelih. Kapo dol. Tudi vsi vi boste enkrat prišli v naša leta. Zgledujte se.

Še obvezen postanek pred predorom Karavanke, kjer smo spodbujali DARSove delavce pri pranju predora, predvsem pa občudovali Silvotove črne in nadvse zloščene špičake, modne kavbojke in jebačko srajčko.

Jebi ga, eni znajo, mi Balkanci pa okoli racamo v teniskah in trenerkah. Tako “čudni”smo preskočili tudi avstrijsko kontrolo in napadli prvih 1100 km do Rostocka. Po kombiju so se začeli razlegati znani zvoki, ki nastanejo ob odpiranju pločevink. In ti so se vztrajno ponavljali. In se še vedno.

Izhod iz Karavanškega tunela. Popili smo zadnje Lanovo pivo.

Naj površnemu poznavalcu goeografije pojasnimo, da je Švedska milo rečeno daleč. Še bolj pa Ostersund, mesto, ki je celo od oddaljenega Stockholma oddaljeno še dodatnih 10 dni živahne in krepke hoje, oziroma 400 km vožnje. Torej, dejstvo da dosežeš Švedsko po cesti, še prav nič ne pomeni. Do severa kamor gremo mi, si šele nekje na pol poti. Da poenostavim, od Jesenic do Ostersunda je toliko kot če bi se 240 krat peljali iz Jesenic na Blejsko Dobravo in nazaj. In to ne glede na to ali greste Podmežakljo ali po cesti Železarjev in ne glede na to ali greste na britof ali samo do Jurča.

Zadaj še kar ropoče.

Ja res. Odločili smo se za pot po cesti. Razlogov je več. Naj navedem le enega, na letalu se npr. zaplete že zaradi nekaj mililitrov tekočine, s katero bi lahko z lahkoto ugrabili letalo in z njim neovirano krožili po evropskem nebu ter ogrožali vse na letalu in pod seboj. Na cesti je drugače. Količina tekočine ni omejena in glede na vsem znano dejstvo, da mora telo dnevno zaužiti najmanj dva litra količine in da bomo na poti deset dni, to pomeni da po cesti lahko potuješ tudi z manjšo cisterno pijače. In s tem ne ogrozaš nikogar. Razen lastnih ledvic, mehurja in onega.

Pri Ingolstadu so padle prve žrtve. Silvo in Micka sta hropeče obležala. Na Radiu Triglav je reklama: “Ene nesejo, vi pejte sami”. Onadva sodita med tiste prve. Glavico jima je premetavalo levo in desno, telesne tekočine silile iz ustnih kotičkov, udi prosto bingljali ob žvotkih.

Bolj smo šli proti severu, več je bilo vetrnic za proizvodnjo elektrike. Tam pa masaker. Gruče in gruče ptic je ležalo pod njimi. Turški srakoper, prekmurska zlatorepka, puščavski krokar, islandski ščinkavec (s črto po glavi)… in še kakšen bi se našel. Eden čez drugega, vam rečem. Same izjemno redke in zaščitene vrste. Vetrnice baje za nezaščitene ptice niso nevarne, klatijo izključno zaščitene in redke vrste, še posebej so dovzetne za tiste ki so tik pred izumrtjem.

Perje je frčalo naokoli, nove in nove jate teh ptic pa so se kar nekako samomorilsko podajale točno v krog delovanja teh vetrnic. Vetrnica še ni do konca oklestila ene jate, že je bila na vidiku nova. Pa družine, posamezni ptički, pari …Zadnji primerki so šli v nič. Groza.

Tile Nemci nimajo pojma. Zato pa kapo dol našim naravovarnostnikom, ki tako vetrno sramoto uspešno prepričujejo pri nas. Mi že vemo kaj in kako. Naše tiče nobeden ne bo pobijal. Elektriko nam pa itaq bio jedrska elektrarna zagotavlja in tele kao čiste energije sploh ne rabimo.

Zadaj spet slišim znan plehnati zvok.

V takem vzdušju smo dosegli sever Nemčije, kjer smo se vkrcali na nočni trajekt. Prvi dan je za nami. Jutri pa naprej. Švedska čaka. Na pol poti smo…

 

 

DRUGI DAN

Seniorji smo noč preživeli na sedežih našega trajekta. Vadili smo vse možne položaje joge in pozdrave soncu ter se na sploh trudili zaspati. To smo izvajali do šeste ure, ko smo z našim zviranjem pregnali temo in ob dnevu pristali v Trelleborgu.

Na Švedskih cestah je volan v roke prevzel sam avtor teh vrstic, Cacy. Človek z občutkom za soudeleženca v prometu ter sinonim za varčno vožnjo. Ja, ko te vozi takšen profesionalec veš, da si v varnih rokah. Ekipa, razen redkih izjem (šoferja) je zato brezkrbno zaspala. Pogled na speča trupelca je pokazal, da bo moral Micka po novo plombo levo zgoraj, Silvo pa ima težave s spodnjo štirico. Vmes je Maži med spanjem spuščal zvoke mladega tjulnja, ki obupno išče družico za parjenje. Zaman. Ko se je prebudil, je znova uzrl zgolj neprespane seniorske ksihte. V tolažbo je pojedel nevemkateri sendvič in se predal usodi.

Med vožnjo sem iz vetrobranskega stekla poskušal očistiti nemški mrčes, ki ga je včeraj pobil Maži, da bi naredil prostor švedskemu. Nemški se je izkazal za izjemno trdovratnega. Notranji organčki, skupaj z glavico in tipalkami so očitno zelo lepljivi, zato se je vse skupaj trdovratno držalo stekla. Za razliko od njih je švedski mrčes prijaznejši. Z manj odvečnega ropotanja in brez upiranja se nalima na steklo. Razpaca se približno enako, so pa ledvička in čreva manj lepljiva, zato se lažje odstranijo. Jih je pa v Nemčiji več. Po mnenju stroke v kombiju, je to logična posledica večjega števila vetrnic v Nemčiji. Te pobijejo več ptičev (veza včerajšnje poročilo), zaradi česar ves ta mrčes brezskrbno leta naokoli. Nima naravnega sovražnika. To vlogo je včeraj za nekaj ur s svojo vožnjo prevzel Maži, smo pa še daleč od končne rešitve.

Mogoče beseda o prometu. Hitrosti na avtocestah so večinoma omejene na vratolomnih 110 km/h in Švedi to jemljejo resno. Zato njim ob vožnji z maksimalno dovoljeno hitrostjo, pri prehitevanju na avtocesti ni potrebno pogledati nazaj, niti dati smerokaza. Zakaj? Zato, ker na prehitevalnem pasu enostavno ni nikogar. Ga ne more in ne sme biti. Ker, če bi kdo hotel biti tam, bi moral voziti 111 km/h, takega norca pa tukaj ni. Zato do tega ne pride. To je pač prepovedano in to se ne sme.

Ob razmišljanju o Švedih ugotavljam kako jim pada nataliteta. Kot bi me kdo slišal, se je mimo pripeljal tale avto na sliki spodaj…. vse mi je bilo v trenutku jasno. Mašine imajo za to! Pametno!

Popoldne me je za volanom zamenjal Silvo. Misli so nam nehote zoper ušle k svojcem. Jih bomo še videli? Pa tako radi smo jih imeli? Kdo bo dedoval po nas? Počakajmo si rečemo, …mogoče se pa pobu izide. Da sedaj ne boste preskočili na konec zgodbe … ja izšlo se mu je. Bravo Silvo.

Sam se počutim kot Rasmunsem, ki osvaja severni pol. Samo kužki so bolj bogi. Dlaka jim izpada, pokašljujejo, zbegani so… pa še tako daleč do cilja imamo. Da je mera polna je zaspal še Greta. Edini, ki se je občasno vsaj zlagal glede časa za prihod na cilj in nam vlival voljo. Ob pol treh popoldan smo od cilja, katerega naskakujemo po dvosmernih cestah, še vedno oddaljeni 432 km. Ključ od hiške v Ostersundu nas čaka na bencinski črpalki, ki je sicer odprta 24/7. Bojimo pa se, da bomo kljub temu prišli tako pozno, da bo celo ta zaprta.

No nekaj kilometrov je minilo od kar sem vam napisal zadnje vrstice. Ne vem kako naj vam opišem trenutni položaj? Npr. Stvar je približno takšna: do večera morate priti do Beograda, trenutno se pa peljete preko Pokljuke. Natanko po takšni cesti se peljemo pozno popoldan. Silvo za volanom je modro tiho, Maži pa nam je (da bi pomiril upor v vozilu in grožnjo s pešačenjem do bridkega konca), obljubil postanek s prigrizkom. Takole vidite se manipulira z lačnimi in utrujenini reveži pri seniorjih.

Ustavili smo se v mestu Mora (ki nekako sovpada z občutki glede našega potovanja). Odšli smo v tipično śvedsko restavracijo, kjer nas je postregel pristen švedski kuharski mojster Lars Johannson. Po daljši izmenjavi mnenj in njegovih nasvetov kaj je bolj švedsko in obenem bio, se jih je večina odločila za domače meso mladega skandinavskega goveda, ki ga tukaj spretno zmeljejo in začinijo ter slastno popečejo. Dodajo mu v peči spečen domači kruh, ki ga okroglo oblikujejo. Na krožniku pa ne manjka niti domači zgodnji kifeljčar, pridelan izključno v bio pogojih, pod nadzorom fitosanitetske službe pokrajine Mora v olju sončnic iz okraja Janköping. Zveni v redu a?

Japajade. V bistvi je bilo tako: en Turk, ki še turško težko obvlada je večini naredil burger s pomfrijem in to na plošči in v olju, za katera raje ne vemo kako izgledata. Ende. Nobenga Larsa in švedske govedi.

In odpujsali smo naprej.

Na poti preko Pokljuke in Jelovice (glej slike), smo ob mobilni igrici spoznali, da Pepelka ni imela palčkov. Joj saj res, imela jih je tista druga… no kaj je že? Milka Planinc? Aja neeee, Sneguljčica. Ta ja. Razmišljanja kaj je delala s sedmimi v postelji sem grobo prekinil! Pojavljajo se znaki utrujenosti in razsodnost v avtu nas počasi zapušča. Ura je pol sedmih zvečer. Še 160 km.

Rasmunsen je utrujen, kužki pa tudi. Še najbolje se drži Štravs. Naš Marko se je v zadnjih letih kar “dobro naredil”, po pripovedovanju prič pa je bil v šolskih dneh bolj suhljate narave. Ko se je sprehajal okoli Bleda, naj bi mu celo labodi kruh ven na obalo metali. (Star štos vem :))

Ob pol devetih prispemo v Östersund. Gibamo se približno tako kot vesoljci, ko jih po celoletnem bivanju v breztežnem stanju, po pristanku na zemlji potegnejo iz kapsule. Kot mlada teleta mehkih nog zbegano zremo naokoli in vskrkavamo mrzel polarni zrak. Orientiramo se v prostoru in času. Nekateri stopijo ven in se še hitreje vrnejo nazaj v kombi. Tam se počutijo tako neizmerno varne. Navezali so se nanj. Kot mama jim je. Razumem jih.

Kot pravi raziskovalci na cilju – tukaj na severu Skandinavije simbolično zabodemo zastavo! Žal smo ugotovili, da nas je tudi v Östersundu že prehitelo kar nekaj Afričanov, Sirijcev in Iračanov. Kako, ti šment? Ne morem verjet.

Gremo spat. Jutri se začne športni del. Berite nas.

Howdy Ejga!

 

TRETJI DAN

Ekipa se zbudi zbegana. Kje je trajekt, kje kombi?? Kako da sem se zbudil v normalni postelji? Ja, težko se je iz nomadskega življenja zopet prilagoditi nazaj na običajnega. Pomiri nas šele pogled na Strelkotovo žganico ter pločevinke, ki predstavljajo nekakšno psihološko vez med kombijem in našo hišo.

Dopoldan smo se odpravili na trening in team meeting. To smo opravili mimogrede, kot to počnejo pravi profesionalci. Pri vseh teh prigodah, smo na naš športni del kar malce pozabili.

Popoldan je mati Matjažka skuhala kosilo. Še ni odbila tretja, ko je otroke z glasnim klicanjem že pozivala h kosilu. Otroci razpršeni po bližnjih igralih so se pritoževali. Greta je prišel prvi, ves pobuškan, s strganimi hlačami in dolgim smrkljem, ki mu je visel iz nosu. Pritoževal se je, da ga je Silvo med igro porinil v sneg in da mu je vzel lopatko, s katero je nameraval skopati bunker. Skrivil naj bi mu tudi grabljice in to tiste, ki jih je dobil za zadnji god. Za razliko od njega je Silvo ves jokajoč hripaje povedal, da ga je tudi Greta porinil, obenem pa naj bi mu rekel da je plešast. Da je bila mera polna je z očitki pričel tudi Micka. Piscu teh vrstic je v afektu zabrusil, da “ima tak gobec, da če bi ga dali kuhat, bi se kuhal dokler se kamen ne omehča in nato še pol ure”.

Si znate predstavljati, aneda. Pred kosilom smo vseeno komaj pomirili strasti.

Pasulj s suhim mesom nam je teknil. Vsi po vrsti smo podrli kupčke. Razen dveh, katerim se po obilnem kosilu kupček ni imel kam podreti.

Po kosilu smo se šli igro skriti zaklad. Vem zapleteno je. Bom skušal pojasniti. Gre za dokaj zahtevno in visoko inteligentno igro, katere cilj je najdi skriti zaklad. Zaklad je dobro skrit, igralci pa ne vedo kje se nahaja. To se jim ne pove, tudi če vprašajo. Skratka da skrajšam, igralci iščejo in iščejo zaklad, ki je seveda skrit in nihče ne ve kje je skrit in tudi nihče tega ne sme igralcem povedati. Ti so zato pred hudo preizkušnjo kako ta zaklad najti. Ker je Švedska velika, je možnosti ogromno, še posebej (ponavljam) ker igralci ne vedo kje se nahaja in morajo ugibati. Ponavadi se zaklad težko najde, saj je zaklad res popolnoma skrit in nihče ne ve kje je, saj je na neznanem mestu…… itn.

Priznam. Po mojem sem stvar le malce preveč zapletel. Kakorkoli. Tisti bolj izobraženi ste najbrž že razumeli in vas prosim, da na nek poljuden način to nekako razložite naprej tistim, ki jim zadeva še vedno ni jasna. Skratka igrali smo se to zahtevno igro …. in kljub vašim sedanjim dvomom, zaklad tudi našli. Glej sliko.

Sledila je zanimiva debata o tem, kdo katere pevke najraje posluša. Ob tem je nehote prišlo na dan tudi razlika v letih naše ekipe. Medtem ko Marko še vedno prisega na Tanjo Žagar, pa je Micka privrženec Edith Piaf in Marlene Dietrich. Šele ob branju wikipedije je Micka ugotovil, zakaj v zadnjem letu nista imeli nobenega koncerta in zakaj ga na Eventimu grobo zavračajo in mu prekinjajo telefonska povpraševanaj po vstopnicah. Ja, različni smo.

Po hiši je zaokrožila novica, da je nas in naš blog omenil celo popularni Rok na Radiu Triglav. Čeprav ga redno poslušamo tudi tukaj, smo navedeno objavo zgrešili. Ugibali smo kaj naj bi mu bilo tako všeč? Skupaj smo ocenili, da je bil po vsej verjetnosti omenjen Marko in njegovi blejski labodi. Tako humano in ekološko zveni. Rok, ti kar tako naprej. Pa kakšno osmrtnico na ta račun preskoči. Bolje da več omenjaš nas žive.

Dan se preveša v večer. Iskanje skritega zaklada se je ponavljalo celo popoldne. Pri iskanjih smo bili izjemno uspešni, čeprav je igra zapletena (sori, ampak še enkrat vam je ne grem razlagat). Ob vseh najdenih zakladih je Maži proti večeru polil celo čaj. Kako se je čaj znašel na naši mizi sicer ne vemo, dejansko pa se je “prebrnil”. Čaj namreč. Maži je v trenutku ko to pišem še vertikalno.

Khmmmm Sori. Ni več.

Dan zaključujemo s skrbjo za Mažija, ki na sedežni, tokrat horizontalno, oddaja čudne zvoke. S Štravsem obnavljava osnove oživljanja, obenem pa po švedskem slovarju iščeva prevod besedne zveze “nujno potrebujeva defibrilator”. Zveni takole”vi behöver definitivt en defibrillator”. Bova napisala, izgovorjava namreč zna biti hudo problematična in res ne bi rada, da nama sredi oživljanja in borbe za življenje dostavijo kakšen kalorifer.

Gremo spat. Jutri nas že ob osmih zjutraj čaka tekma proti Avstralcem.

Ajde. Se beremo.

Howdy Ejga!

P.s. na spletni strani World Senior Curling Championships 2018 lahko v živo spremljate naše igre na prvenstvu.

Proti Avstraliji igramo v postavi Silvo, Marko, Mitja in Matjaž. Točno v tem vrstnem redu. Držite pesti! Od osmih naprej…

 

ČETRTI DAN

Sinoči smo doživeli grob napad na svobodo novinarskega dela. Avtorja tega bloga so glavni akterji včerajšnjih prigod, zaradi navedb v poročilu, protestno nagnali iz kuhinje. Razlog, da predebelo reže salamo in pretenko kruh, je že na prvi pogled privlečen za lase in pomeni zgolj pritisk na nedovisno in profesionalno novinarsko delo, kateremu smo zapisani. Kaj drugega kot pritožiti se itaq ne morem. Se bom pa za kazen pustil pedenati do nezavesti. Mi intelektualci prav nikjer nismo varni, naša jasna in neposredna beseda, ki predstavlja ogledalo ostalim, pa je povsod nepriljubljena.

Danes je nov dan in prva tekma. Vstali smo že ob šestih zjutraj, saj se tekme zaradi natrpanega urnika in otvoritvene slovesnosti pričnejo že ob osmih. Igrali smo z Avstralci. Prijetna in simpatična ekipa, ki pa je z nami imela nemalo težav. Strli so nas šele v zadnjem endu. Z dobrimi občutki smo Avstralcem stisnili roko in zapustili dvorano. Za prvo tekmo smo pokazali odlično igro. Še zlasti, ker smo kasneje izvedeli da so Avstralci premagali svetovne prvake Švede.

Med potjo domov smo nakupili vse potrebno za gril, saj bomo popoldne piknikirali. Temperatura se je namreč dvignila na tropskih +4 in treba je iti ven na zrak, pozdraviti prve pomladne ptice in pogajnjke. Malce moti mrzel severni veter in sneg povsod naokoli, predvsem pa dejstvo da so naši pogajnki še pol metra pod snegom. Na Švedskem je pač treba gledati koledar, ne pa temperature. To je zlato pravilo pri nas na severu. V trgovini se je malenkost zapletlo le pri izbiri začimb, kljub temu da je izbira skromna.

Doma smo. V prostor je vstopil Micka. Zunaj je sestavljal žar. Mažija sprašuje, če je v redu, da mu je ostalo nekaj šraufov. Spreletela nas je groza. Ta človek je namreč še nekaj mesecev nazaj sestavljal tovornjake, ki so nato vozili v pravem cestnem prometu. Raje ne pomislimo na to. Za sestavit izjemno zahteven žar pa v končni obliki (brez treh šraufov) izgleda takole:

Resno razmišljamo, da tole kjer bivamo ni navaden camping, ampak naravno švedsko zdravilišče. Ob opravljanju male potrebe, namreč vsi skupaj ugotavljamo, da je v zadnjih dneh iztočena tekočina bistveno bolj bistre barve kot pred prihodom sem. Kot prerojeni smo. Ledvice in jetra delajo na polno in čistijo iz Slovenije dostavljeno zamaščeno telo. V bistvu smo tukaj v temeljitem procesu zdravljenja in čiščenja. Ženam bo to malce težko pojasniti, ampak dejstva so dejatva, ta pa pri ženah vedno ne vžgejo. Upam le, da na koncu ne bo kaj veliko za doplačati.

Popoldne smo se udeležili otvoritvene ceremonije. Teh se seniorji vedno izogibano. Nenehno teženje za avtograme in fotografiranje z nami nam že pošteno preseda. Razumem da ne zgledamo slabo, ampak v gručah pač to ne gre. Sumimo da te fotke kdo potem prodaja, saj za oseben spomin in uporabo, toliko naših fotografij normalen smrtnik ne potrebuje. Ah, pustimo to. Nekako smo to opravili, skupaj z Nino in Lanom predstavili našo lepo Slovenijo in odracali domov.

Doma smo začeli s pripravami na piknik. S kurjenjem žara smo poskrbeli, da je za naš podvig vedel cel kamp. Kadilo se je kot iz Acronija. Dišalo še bolj. Rebra našega švedskega prašiča so se cvrle kot za stavo, mi pa zganjali šaro naokoli. Švedske treske, kupljene na bencinski črpalki, so se sredi našega gozda izkazale za odlično kurjavo, na kateri se je naš gujdek odlično počutil. Kot bi mignil je revež izginil tako iz ražnja, kot iz krožnikov.

Zatem smo nadaljevali z igro iskanja zaklada, za katerega smo vsi vedeli da se nahaja na zgornji polico hladilnika. Ker smo vedeli kje je, ni bilo zanimivo tako kot včeraj. Takoj smo ga našli. Celo več njih in večkrat zaporedoma. Še vedno se ponavlja.

Proti večeru smo se udarili v prstometu. Nastopale so ekipe Marlene Dietrich Team, Narokometača in Brata Grimm. Po sreči je zmagala Marlenina ekipa v sestavi Maži in Silvo, druga sta bila Grimmova brata Cacy in Mare, tretja pa Narokometača Mici in Greta. Tekmovalno vzdušje je treba negovati.

Zvečer smo šli navijat še za Lana in Nino, ki sta igrala proti Švicarjem. Dobro sta se borila.

Novost!
Danes uvajamo rubriko, “Naši dopisniki poročajo”. Je posledica kritik (iz začetka bloga), da pošem le jaz in da globoke misli drugih ne pridejo do izraza. .

NAŠI DOPISNIKI POROČAJO:
Tokrat se nam javlja dopisik Marko:
STUDIO: Marko pozdravljen, studio tukaj. Kakšno je stanje na terenu?
MARKO: pozdrav v studio. Milo rečeno je mrzlo. Pivo, ki ga imamo sicer shranjenega v kombiju, ta trenutek prestavljamo v hladilnik, da se malo zgreje. Studio?
STUDIO: Krščenduš. Držite se fantje!

No tko nekako. Nič, gremo spančkat. Jutri imamo ob 12.00 uri na meniju Italijane.

HOWDY EJGA!

 

PETI DAN

Zajtrk, nekaj posedanja in poležavanja in odpravili smo se na tekmo s sosedi Italijani. Izgubili smo z rezultatom 7:3. A kako smo igrali? A je to sploh važno? V kratkem bodo volitve, dajmo raje razmislit koga bomo volili. Kaj bo z ločevanjem odpadkov in kako bomo rešili globalno segrevanje. To so eksistencialna vprašanja, ne pa naša igra. Vedno se zapletamo pri napačnih življensjkih temah. 🙂

Dolžan sem vam še informacijo od nekaj dni nazaj, ko smo se sprehodili po centru mesta. Pomlad in poletje sta tukaj tako kratka, tako da so ravno v teh dneh pričeli s pripravami na naslednji Božič. Poletne puhovke in volnene nogavice s palmami, se tukaj že umikajo Božičnim okraskom in jelenčkom. Naj vam zaupamo, da bodo imeli tudi letos popuste in da je letošnja modna Božična barva rdeča. Zdaj veste več. Tako zelo čarobno je tukaj!

Z veliko dobre volje smo želeli plačati parkirnino. Pravila so pravila. Kot pravi Balkanci pa smo vseeno našli način, kako se ji izogniti. Na kratko. Plačaš na označenem avtomatu. To je jasno. Če označbe in avtomata ni, ne moreš plačati. Tudi to je logično. Obstaja pa tudi vmesna rešitev – označba za lokacijo plačila je, ni pa avtomata. Gre za označeno lokacijo, kjer ni fizičnih možnosti, da to tudi dejansko izvedeš. In problem je rešen. No mi smo takšno lokacijo našli. Hehe…

Popoldan smo kuhali kosilo. Obenem pa navijali za naše hokejiste in poslušali zapletanje in jecljanje Stareta. Zabavali smo se v vedno pogostejšem menjavanju šumnikov in sičnikov v stilu “a ti mene žumeš brjatu”? Ejga Stare, če kdo, mi vemo kako je funkcionirati pod pritiskom. 🙂

Hokejisti so igrali nekako v našem stilu. Tako da raje napišimo kakšno o arbitražnem sporazumu in o lupljenju NLB na Hrvaškem.

Maži se je popoldan lotil branja leposlovja. Do neomoglosti bere Ano Karenino in z začudenjem spremlja zaplete, ki jih ni malo. Poskuša razumeti bistvo in sporočilno vrednost. Nobena razlaga ni dovolj utemeljena za njega. Nasploh pa ga zanima zgodovinski okvir zgodbe. Intelektualec. Marko se je lotil pletenja. Pri izdelavi rokavic za Karmen se je zapletel pri izdelavi palca. Ampak bo uspel, brez skrbi. Je vztrajen. Nenehno misli nanjo. “Prevečkrat jo pozimi zebe”, pravi. Micka že nekaj dni zavrača kakršnokoli pijačo, saj sklada verze za svojo Viko. Vika gor, Vika dol. Ona, potem pa dolgo nič. Takih Mick ne delajo več. Za posamezne korekcije verzov prosi tudi ostale člane ekipe. Vztrajamo na Laškem enajstercu. Naj bo za Viko zadeva na nivoju. Greta misli na svojo ljubezen ter od vse strasti že nekaj časa zamaknjeno zre v daljavo. Od razmišljanja o njej ga lahko odvrne le tekma in še to le za nujno potreben čas. Silvo in avtor teh vrstic pa dokončujeta prekrasen gobelin, iz katerega bo razvidna zgodovina Švedskih vpadov ter kulturni vpliv na Zgornje Porenje v Nemčiji. Prekrasen bo. Da ne dolgovezim … tako nekako nam mineva popoldan. Menda ne bomo časa metali proč za neumnosti.

OP: OBJAVA JE SPONOZIRIRANA!

Špagetki so se nam dobro oblegli. Sledila je kavica, nato pa nas je mati Matjažka spustila ven. Med igranjem na snegu smo pridobili celo novega člana. Malce je nezgovoren. Mogoče zaradi slabe prekrvavitve, saj je v obraz nekoliko bled. Smo pa prepričani, da ga bomo že nekako odtajali. Samo nekaj časa bo treba. Tile Švedi so za razliko od nas preveč vase zaprti.

Odmetali smo še obvezen prstomet, pri katerem je znova blestel Marlene Dietrich Team, eno zmago pa sta vknjižila tudi Narokometača. Izjemno simpatična ekipa pravljičarjev Bratov Grimm, tokrat ni imela sreče. Priložnosti za zmage, bo do konca bivanja tukaj še dovolj.

Dan počasi zaključujemo. Jutri igramo s svetovno velesilo Švedsko. Gremo na zmago! Pojdite z nami.

Howdy Ejga!

 

ŠESTI DAN- DAN BREZ BLOGA

 

 

SEDMI DAN

Vsak dan od domačih poslušamo, kako vroče je v Sloveniji in se čudimo. Pri nas se temperature namreč gibljejo okrog 0 stopinj celzija. Še več, včeraj smo se prebudili v zasneženo jutro.

Dopoldan smo preživeli bolj ali manj vsak po svoje v naši mali kočici, le Matko in Greta sta se peš odpravila v bližnji nakupovalni center. Ob gledanju hokeja smo se namreč odločili, da je monitor prenosnega računalnika premajhen za 6 oseb, ki svoje glave istočasno tiščimo proti zaslonu. Plošček je majhen in hiter, naše oči pa niso več tako mlade. Jutri bomo tako naše hokejiste v tekmi proti Madžarom spremljali na velikem platnu. Gol bo tako videti večji in naši bodo tako imeli več možnosti zadeti.

Pred tekmo s Škoti smo se ogrevali tako kot vsak dan poprej. Pomagalo je in prvič doslej smo imeli v prvi igri prednost zadnjega kamna. A smo na koncu tekme vendar športno čestitali tekmecu, ki nas je – kot se za curling spodobi – povabil na pijačo.

Ob pivu smo ugotovili, da so pred dvajsetimi leti gospodje smučali na Kaninu in da se Bovca najbolj spominjajo po Unionu. Tako smo jim ob koncu druženja za spomin poklonili šesterček ljubljanskega rdečega. Veseli so ga bili kot radio.

Doma smo odigrali nepopoln krog prstometa. Vrag je vzel šalo, ko je Greta svoj balinček vrgel v sosednji žleb. Najbrž od jeze, saj sta z Micko spet izgubila.

Po večerji smo gledali polfinale lige prvakov in pred tekmo napovedovali rezultate. Pojma nimamo, vsi smo z naskokom zgrešili. Malo tudi sumimo, da je bila tekma dogovorjena, saj toliko golov v mreži na eni tekmi res ne more pasti.

Večer smo zaključili s tarokom in zgodnjim odhodom v posteljo. Le Silvain je še v temi nekaj kolovratil naokrog. Verjetno ponoči naskrivaj trenira prstomet…

 

OSMI DAN

Ajem bek. En dan vmes nas niste brali. Naj pojasnimo. Ob zajtrku je Greta objavil pretresljivo novico. Branje in všečkanje našega bloga nam pada. Zgrozili smo se. Kako? Nas ne marajo več. Če bi nas lajkala zgolj dopoldanska in popoldanska izmena stalnih gostov Pr Čop, do tega ne bi smelo priti. Pa se ja ne posvečajo bolj pijači kot nam? Kje so Ledolomilke, Modeli, Svizci, kje mladina? Pa tako radi smo jih imeli. Kam gre ta svet?

Nekaterim ni teknil niti zajtrk, drugi so molče zrli v daljavo, spet tretji so se zapirali v stranišče iz katerega se je slišalo presunljivo stokanje in napenjanje. Misli je malo poživil le Strelc. Še dobro da ga imamo. Vedno nam stoji ob strani. Ne sili se v ospredje, je pa vedno pripravljen na pomoč. Pravi prijatelj vedno ponudi svojo roko. Pogosto se jo oklenemo.

Greta je zato odločil, da bomo “za presekat” objavili le kakšno fotografijo in ne bloga. Naj bo iz fotografij na kratko razviden naš dan.

Kot ste lahko videli, smo foto dan zaključili z dnevom knjige. Prav vsi smo jo vsaj za sekundo ali dve prijeli v roke. Naj čuti da je bil to njen dan. Naš odnos do nje je sicer podoben odnosu zaljubljencev. Sramežljivo nas gleda, mi se pa muzamo in se ji kar ne znamo približati. Z ženskami nikoli nismo prav dobro znali, zato tudi knjige niso izjema. Mogoče se pa ona ojunači in nam skoči v naročje? Še vedno čakamo.

Naj domačim sporočimo, da nismo lačni. Poleg vsega kar smo pritovorili s seboj, sta Maži in Micka spekla tudi kruh, avtor teh vrstic pa ga je s kirurško natančnostjo narezal. Pričakovanja o debelini rezin kruha so tukaj različna in odvisna od velikosti osebe, stopnje lakote in privzgojenih mer iz domačega gospodinjstva. Da z debelino ustrežeš vsem ni mogoče, jim pa z rezanjem močno polepšaš dan. Ob tem se jih večina neizmerno zabava in zaupam vam lahko, da so ob tem že pozabili na to, da nam je branost bloga padla. To je bil pa tudi moj edini namen afnanja z rezanjem kruha. 🙂

Dopoldne smo se odpravili na ogled okolice. Žal smo pozabili, da danes tukaj praznujejo Svetovni dan izogibanja galerijam. To nas je malce vrglo iz tira. Kar nekako brez vsebine in cilja smo z našo hišo na kolesih tavali naokoli. Obiskali smo viskogorsko smučišče, kamor švedske smučarje pripelje žičnica na krožce, Maži je ilegalno splezal na razgledni stolp, Mare pa medtem po telefonu ocarinil tri pošiljke za Sportino ter rešil en uvozni problem. Blagor tistemu za katerega ta priden poba dela (baje tole bere njegov šef).

Počasi spoznavamo Švedske navade. Naj kakšno opišemo. Če se tukaj s kom skregaš in želis komu kaj hudega, mu lahko (po zgledu naših kletvic) zabrusiš “Smreka ti na strehi zrasla”. Če mu to želiš iskreno, se tudi zgodi. Verjemite! (Glej fotko)

Zato bomo tukaj raje prijazni. Ne bi radi v soboto potovali nazaj z našo hišo na kolesih, na kateri bi prevažali lično in dobro raščeno smrečico. Na trajekt nas verjetno ne bi spustili.

Zanimiv je bil tudi obisk lokalnega pokaplišča. Naj zapečkarjem pojasnimo, da se pri potovanjih največ koristnih informacij o življenju (čeprav gre za pokopališča) najde ravno na njih. Zapomnite si, začetniki.

Na britofu smo ugotovili več zanimivih stvari: 1. Švedi doživijo visoko starost, 2. razumejo, da, ko te enkrat pokopljejo te pač ni več, 3. spominjajo se te verjetno le v mislih, saj pokojnih ne obiskujejo z žaklji sveč ter z rastlinjaki rož kot pri nas.

Zanimiv je bil tudi pogled na nabiralnike pred pokopališči. Semkaj verjetno pokojnim lahko pošlješ tudi kakšno razglednico iz Premanture v stilu “prejmi lepe pozdrave iz … imamo se lepo …” Ne bom ugibal kako se ob takšnih željah počuti pokojni v utesnjeni trugi ali ovalni žari od koder ni izhoda, ampak tako tukaj pač je.

Da se na pokopališčih neizmerno dolgočasijo dokazuje tudi to, da so si sredi grobov omislili razgledno točko, s panoramsko tablo.Tako stojiš na Henriku ali Helgi in opazuješ v kateri smeri je Are, oziroma Gavle. Si ne znam predstavljat, da bi na Blejski Dobravi med grobovi in na kakšni ikebani, naredili podest z teleskopom in panoramsko tablo za pogled na Begunjščico in Stol. Ja res, pokopališča so izjemno zanimiva.

Povratek domov, domača gobova juhica iz domačih vrečk, hrenovke in odhod na tekmo z Nizozemci.

Nizozemci so v bistvu izjemno prijetna nacija. Kdo se ne spominja Nizozemcev, ki so prvi osvajali camping Šobec in smo jih v osemdesetih občudovali z njihovimi Taunusi in Opelni. V curlingu pa potrebujejo še nekaj vadbe. Zmagali smo 10:4 in jih korektno povabili na pivo.

Mogoče še manjša zanimivost iz dvorane. Slovenci radi rečemo, da smo vsi v žlahti. Ko takole opazuješ igralce iz različnih držav, ugotoviš da tudi v Evropi ni nič drugače.

Se še spomnite zgodbe Naš ata socialistični kulak? Naš Malek je imel mlajšega sina, ki ga je učil kako se obnašati v “svobodi”. No ravno ta Malek jr. se je kasneje odselil na Češko. Kaj se je potem zgodilo z njim sicer ne vem, smo ga pa znova srečali prav danes. Zrasel je v krepkega upokojenca, poleg hrane pa se ukvarja tudi s športom. In ne boste verjeli, ravno s curlingom. In ne boste verjeli je član seniorske reprezentance in in ja, ne boste verjeli, je tukaj in igra za Češko reprezentanco. Faca, vam povem. 🙂

Odpujsali smo domov. Prižgali TV in z navdušenjem spremljali naše hokejsite ob zmagi nad Madžarsko. Obenem smo iskreno čestitali našim mladincem nad suveresnimi zmagami na DP v Ljubljani.

Za zaključek dne smo pojedli tudi pizzo, ki jo je tokrat vrhunsko spekel Micka. Ob tem moram povedati, da moje želje, po kateri sem si zaželel pizzo štirje letni časi, ampak brez zime ni izpolnil. Dej za naslednjič poglej ta recept Mici.

Utrujeni legamo spat. Knjiga miruje in ne kaže nobenega ineteresa, da bi nam skočila v naročje. Zato pa nam je roko sprave ponudil Strelc. Naš večni prijatelj.

Se beremo jutri

Howdy Ejga!

 

DEVETI DAN

Bivanje tukaj gre počasi h koncu. Predzadnji dan. Ekipa se je počasi že navadila drug drugega. Nočno odvajanje vzorcev vode poteka po ustaljenem urniku, nočne vibracije in smrčanja so znana, prav tako jutranji rituali. Tako vse skupaj poteka po nekih nenapisanih pravilih, po katerih pa smo ob deveti uri zjutraj vsi naspani, nafutrani in higienizirani ter pripravljeni na novih 24 ur tukaj.

Imamo pa problem. Zaloge počasi kopnijo. Posledično se iztekajo tudi igre iskanja skritih zakladov. Trenutno smo vsi poraženci. Zaklad, ki nezadržno izginja in ne bo več iskan ter mi ki ga kmalu več ne najdemo, četudi vemo za njegovo primarno lokacijo.  

Sedaj razumem kako se je počutil Rasmusen, ko so mu pohajale zaloge. Nehote pomisliš na najhujše možne scenarije. Kaj če ostanem žejen, brez tekočine? Kako bom to sprejel, kako bo to sprejelo izmučeno in dehidrirano telo? 

Med prisotnimi že krožijo črne teorije, …. nekateri strašijo, da zaradi žeje najprej odpovedo gibalne funkcije, nato prizadane možgane, nisi več sposoben tekočega razmišljanja, na koncu obležiš kot posušena skuša. V živo si znamo to predstavljat!

Pojavljajo se prve posledice. Prividi in fatamorgana. Oči so zmedene in tavajo po prostoru. Osušene so. Kot da to ne bi bilo dovolj, smo pri odvajanju vode znova ugotovili, da je ta temnejša. Na evo, vse gre na dol!

Da bi pregnali črne misli, smo se odpravili na ogled biatlonskega stadiona ter trgovin. Danes imamo tekmo s Čehi šele ob osmih zvečer.

Popoldan smo se šli grill. Pravila so enostavna. To pomeni, da Maži mrtvo žival da na roštilj in jo obrača, mi ostali jo pa pojemo. Dobra igrica, v kateri smo vsi zmagovalci, razen nesrečne živali.

Nič, odpravili smo se na tekmo. Čakajo nas Čehi. Odšli smo samozavestni. Tekma je bila kljub vsemu tesna. Nasprotniki so imeli nekaj znanja in veliko upanja, mi pa za odtenek več sreče. Skratka, zmagali smo 5:4 in s tem zaključili turnir tukaj. Povabili smo jih na pivo in se zapletli v prijeten pogovor. Da smo jih do konca razdražili, smo jim pokazali rebrca, ki smo jih slikali na žaru. So namreč v hotelu in vezani na švedsko hotelsko hrano.

Okoli nas se vedno bolj širi vonj zmagovalcev, zato se že dva dni ne tuširamo. Mi, Švedi in Škoti smo sedaj postali bratranci. Navajeni zmag in nenehne medijske pozornosti. Ahhhh, kako lepo. Drugi naj pa še malce povadijo.

Privleki smo se v hišo, izmučeni, iztrošeni, predvsem pa dehidrirani. Ponoči smo razrešili še nekaj svetovnih problemov, našli odgovor na zaplet v Siriji ter našli krivce za bančno luknjo. To nas je dokončno dotolklo in nas položilo v postelje. Res, da zgledamo dobro, nismo pa iz železa. Tudi železo se ukrivi, sploh brez tekočine.

Že spimo. Jutri je zadnji dan tukaj. Se beremo.

Howdy Ejga!

 

ZADNJI DAN

Naše bivanje v Ostersundu se je izteklo.  Ta čas ko tole berete smo že na poti domov. Danes po Švedski, ponoči na trajekt, jutri pa po Nemčiji proti našim Jesenicam. Upam, da jih po tako dolgi odsotnosti zadanemo. 

Po športni plati smo lahko zadovoljni. Premagali smo reprezentanci Nizozemske in Češke, obe z bistveno številnejšim članstvom, daljšo zgodovino, predvsem pa z lastnimi curling dvoranami. Pri tem je potrebno poudariti, da smo tekmovali z izjemno zahtevni skupini, skupaj s Švedi, Avstralci in Škoti. Vse omenjene reprezentance smo spoštovali, nismo pa se jih ustrašili. Porazi proti njim so bili sicer pričakovani, vendar pa znosni in nihče nas ni popolnoma nadigral. Iz vseh teh tekem smo se veliko naučili. Delovali smo kot ekipa. Med 28 moškimi ekipami smo zasedli 20 mesto. 

Vzdušje na seniorskem prvenstvu je sproščeno. Zato smo z veseljem navezovali prijateljske stike z vsemi in v najlepši možni meri zastopali našo prelepo Slovenijo. Prav vsak stik in vsak pogovor je pomenil tudi promocijo slovenskega curlinga in naših prizadevanj da bi bili iz leta v leto boljši. Svoje sta z dobrimi igrami v dvojicah doprinesla tudi Lan In Nina. Nesporno je, da v curlingu postajamo prepoznavni in spoštovani. 

Seniorji smo se tudi sicer na Švedskem imeli fajn. Svoje bivanje tukaj smo si popestrili na način, da se ga bomo z veseljem spominjali. Dnevi so bili izpolnjeni s tekmami, obiski okolice ter organizacijo bivanja v naši hišici. Veliko smo se smejali in uživali v majhnih neumnostih. Večino dogajanja ste lahko prebrali v naših blogih. 

Skoraj vsi stroški, ki pa jih ni bilo malo, so bili izključno na plečih nas udeležencev. Zato smo bili primorani na pot s kombijem, v katerega smo natovorili vse potrebno. Pot je bila izjemno dolga (skupaj okoli 5000 km) in naporna, ampak ocenili smo, da je to edina možnost, da na nek finančno še sprejemljiv način zadevo realiziramo. Grobo smo zavrnili tudi provokativna vprašanja Čehov, ali gremo tudi drugo leto v Korejo s kombijem. Na semafor z rezultati naj raje pogledajo. 

Ocenjujemo, da smo dostojno zastopali Slovenijo in slovenski curling. Prvenstvo je bila izjemna izkušnja, ki se je bomo spominjali celo življenje. Zgolj z lastnimi sredstvi se prvenstva ne bi mogli udeležiti. Zato naj se ob koncu iskreno zahvaljujemo vsem, ki so nam s svojo donacijo omogočili udeležbo. Naj ne izzveni zguljeno, ampak resnično smo vam hvaležni. 

Naj končam kjer sem začel. Smo na dolgi poti nazaj in pridno štepamo kilometre. Micka in Silvo na zadnjih sedežih podirata rekord v neprekinjenem spanju z odprtimi usti, vsi ostali pa zanju navijamo. Sta vztrajna in verjamemo, da bosta uspela.   

Po začetnih umirjenih vožnjah Mažija in avtorja tega bloga, je popoldan volan v roke vzel Greta.  Občutek imamo, da se kljub avtocesti nenehno vozimo po “Veg bulah”, kakor se tu pri nas na Švedskem reče ležečim policajem. 

Še nekaj ur in poti po Švedskem bo konec. Jutri si ogledamo še ptičja morišča pod verrnicami na severu Nemčije. Poklonili se bomo vsem rodbinam redkih in zaščiten vrst, ki so svoj bridki konec vzela (in ga še kar jemljejo) pod ostrimi rezili energetskih vetrnic. Mi jih na srečo nimamo, zato naši tiči svobodno in prosto letajo po slovenskem nebu.  Eden preko drugega se lahko nekontrolirano parijo in to brez bojazni, da bi jih sodobna tehnika sklatila. Razmišljamo pa, da bi po prihodu nazaj, pri nas dali pobudo za prepoved delovanja klopotcev. Kaj veš kaj vse lahko zraste iz njih. 

To je to za ta dnar bratje in sestre. Hvala ker ste nas brali, všečkali in nas spodbujali. 

S tem zaključujemo naš letošnji blog in vas lepo pozdravljamo iz naše hiše na kolesih. Se beremo naslednjič. 

Vaši seniorji!

Howdy Ejga!

Leave a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *