preload preload preload preload

Svizci zavzamejo Švico

Dan 1: 25. dan kimavca v letu gospodovem 2013 je svižčevski podmladek (Grega, Robi) odpeljal svižčevsko starešino in seniorski del svizcev (beri: Micko) na predsezonske priprave v Švico – točneje v Kuessnacht pri Luzernu. Temu edinstvenemu dogodku sta se pridružila še podporna člana Svizcev (Bertolina in Berto). Pot do tja je potekala ustaljeno in z veliko postanki za sproščanje prostate (ja, tako je to, Svizci smo strarejšim najbolj prijazna ekipa, kajne, Micka?). Že prvi dan smo bili deležni intenzivnega 5 urnega treninga pod budnim očesom francoskega trenerja Wilfrida, ki nas je gonil po ledu gor in dol, s kamni in brez njih, sem, tja, rikverc, pod kotom itd. Skratka, trenirali smo tako kot se za vse velike ekipe spodobi, in to do poznega večera. Preostanek večera smo seveda preživeli ob rujni kapljici črne tekočine s kremno smetano na vrhu polnega kozarca v irskem pub-u na praznovanju Arthur’s day-a (Cacy, prisežemo da smo bili cel čas s teboj v mislih).

Dan 2: Svizci ne potrebujemo več kot nekaj uric nočnega počitka in v skladu s to tradicijo smo pričeli dan z zgodnjim zajtrkom v izredno prijetnem kletnem ambientu ruralnega sloga iz začetka 17. stoletja. Hrana je bila k sreči precej mlajša in nam je Svizcem ob potokih kave povsem teknila. S polnimi svižčevskimi trebuščki smo bili dopoldan odločeni preživeti v odkrivanju lepot švičarskega alpskega okolja in domovanja naših švicarskih bratrancev. Pika na i bi moral biti popoln razgled na severno steno Eiger-ja, a nam je sila narave to preprečila z oblačno kapo na vrhu tega švicarskega očaka. Je pa vsaj Micka dobil majhne kravje zvončke za svojega mačka – če ga že ne vidi, ga bo vsaj slišal…popoldan pa nas je francoz spet matral na ledu, nas popravljal in pripravljal – na veliki dogodek naslednjih dveh dni. Zvečer smo imeli na jedilniku prvo večerjo: ekipa lokalnih igralcev pod vodstvom starega prijatelja Svizcev, Andi-ja. Rezultat je nepomemben, so nam pa kasneje plačali pivo – verjetno so se zmotili 🙂

Dan 3: začetek popolnoma enak prejšnjemu dnevu, a z nekaj metuljčki v svižčevskih trebuščkih. Ta dan se je začel “Olympic Season Extra Competition”, kamor smo bili povabljeni kot posebni gostje – očitno se je glas o velikih Svizcih razširil tako na vzhod kot na zahod. Tako smo se prvo tekmo udarili z nadebudnimi mladci iz Italije (menda so državni prvaki al nekaj podobnega, nič posebnega torej), ki so po začetnem praskanju po glavi v smislu: “Kdo so pa tile starci in kaj delajo na ledu z nami?” in rahlem posmehovanju kmalu začutili vso udarno moč velikih Svizcev. Ubogi italijani niti sami niso vedeli, da njihov besedni zaklad premore toliko kletvic, kot so jih izgovorjali tem bolj je tekma šla proti koncu. Ker smo mehkega srca, smo jim pač v zadnjem endu prepustili zmago, da jim morala ne pade vse tja do črnin najglobje italijanske grape. Pa še na zastonj pir smo malo računali – in ga tudi dobili. Sledila je tekma s Švicarji. Tudi njim smo pokazali, kako se pravilno zavija čokolada in jih pošteno namučili, preden smo tudi njim pustili, da nas povabijo na pir. Zvečer pa grande finale, tekma vseh tekem, veliki proti velikim: veliki Svizci proti velikim Medvedom – rusko olimpijsko reprezentanco. Ko smo si podali roke, so iz obojih oči švigale iskre, ob krepkem stisku se lomile kosti, ozračje pa se je naelektrilo da bi sam Tesla debelo gledal. Obetal se je trd boj, mož na moža, ah, kaj boj, mesarsko klanje. In to so trume gledalcev, ki so prišle na ta izjemen dogodek iz vseh koncev sveta, tudi dobile. Končni rezultat je bil za ruse bržkone sramoten, saj so izgubili 3 ende od skupaj 7 – osmemu endu so se raje odpovedali, da ne izgubijo še tega. Kljub vsemu smo se bili pripravljeni fotografirati z njimi, da bodo na stara leta svojim vnukom Vladimirjem in Katjuškam z žarom v očeh pripovedovali zgodbe o tem, kako so se enkrat le udarili z velikimi Svizci. Upamo, da si bodo še dolgo morali lizati rane, saj nam niso dali za pir. Ah, vzhodnjaki, vsi so isti…
ruski_svizci
Zvečer je bila licitacija curling opreme s celega sveta in Svizci smo prispevali svojo jakno. Na kratko: po skorajšnjem pretepu med množico interesentov zanjo, jo je navsezadnje uspelo kupiti – našemu trenerju. Ja, tudi on si bo celo življenje štel v čast, da nam je lahko pokazal nekaj fint.

Dan 4: Začetek: glej prejšnja dva dneva. Nadaljevanje: tekma z lokalno ekipo, ki pa ni štela v turnir. Ker nas je čakala dolga vožnja in so se nam risala rebrca pred očmi, smo, ne boste verjeli, spet kmalu pili zastonj pir. Sledilo je pretežko slovo in odhod proti domu. Z vmesnim postankom na rebrcih (Cacy, tudi tu smo bili v mislih s teboj).

Če boste zašli kaj na Hrušico, pa vas prestaši zvonenje, vas naj ne bo strah, niso ušle krave, ampak je samo Micka, ki mačka sprehaja 🙂