Sviščevsko popotovanje v Prago (Savona cup 2014)

Za vse, ki ste v stiski s časom le na kratko: tunel, senožeti, severna prestolnica, dež, piri, 4 tekme, Svizci, ena zmaga, poln kombi pira za domov, tunel. Aja, pa osliček…

2014 Svizci Praga 600

Svizci smo v petek odšli v eno od najbolj severnih slovanskih dežel pokazat svoje zobe raznoliki mednarodni zasedbi curlingašev. S seboj smo vzeli še občasnega člana Bertota. Da pa žene ne bi samevale cel vikend v hladnem domačem okolju, smo vzeli seboj še njih. Da si ogledajo še malo severno Evropo. In ker so slišale, da je tam pir poceni. Menda tudi dober. In kako je potekalo vse skupaj?

Pot smo pričeli že zgodaj zjutraj in v skladu s sviščevsko tradicijo dobrega srca, da prvo mesto vedno prepustimo drugim, takoj obstali drugi v vrsti pred našim najdaljšim tunelom. Itak. Pot nas je vodila po prelepi avstrijski pokrajini vse do češke meje, kjer nas iz neznanega razloga nihče ni vprašal za potne liste. Čudni so tile severnjaki, čisto preveč zaupljivi. Ampak še dobro, ker je Micka (pač že rahlo pozabljiv) kot vedno potni list pozabil doma. Pot smo nadaljevali po češki avtocesti. Da bi vi videli, kako lepe avtoceste imajo, gor in dol, levo in desno, na levi vikendi, na desno žubori potok, sama drevesa tik ob cesti. In odlično rešeno omejitev hitrosti, saj se je treba skoraj ustaviti, ko se srečaš z nasproti vozečimi domačini. Čudno samo, da vmes ni ograje, pa da širina ceste spominja na naš vaški kolovoz. Drug narod, druge navade, kako je lepo spoznavati to. Do Prage smo naredili dva postanka, prvi je bil v Češkem Krumlovu, po slovensko Ukrivljene senožeti. Res lepo mesto, drugo ime je očitno Unesco, pojma nimamo zakaj, ampak je to pisalo na vsakih 5 metrov. Še dež je tam lepši kot drugod. In prijazni ljudje, toliko domačinov je zunaj, da smo komaj hodili. Neverjetno, vsi imajo azijske poteze, pa tako so ponosni na svoje senožeti, da mesto neprestano fotografirajo. Res lepo. Naslednji postanek je bil v idilični češki vasici, kjer smo se resda zbali za naš kombi, denarnice in nekaj svojih članov, vendar smo na koncu vse našli. Vseeno so malo čudni, kar se hrane tiče, so nam ponujali zapečene »lileke s kurečim mesom« – si predstavljate naše izraze na obrazu? Saj verjetno so hoteli napisati po resnici, pa so vseeno raje malo črke zamenjali…Nato smo končno prispeli v severno prestolnico – Prago. Mimogrede, veste kako je težko potovati skupaj v kombiju, kjer nekdo reče »Robi«, pa se trije oglasijo? In če drugi omeni Micko, se ena oglasi s »čez dvesto metrov zavijte levo«, druga pa »Kaj kje ste spet mene najdl…«?

Po opravljenih hotelskih formalnostih in odloženi prtljagi je napočil čas za odpravo v dvorano, kjer so nas že vsi boječe pričakovali. Ni kaj, glas o strašnih Svizcih je očitno segel vse do severa Evrope. Umikanje, prestrašeni pogledi, rahli pokloni…pa smo jih takoj pomirili s svojim nasmeškom in umirjenim glasom. Po obvezni degustaciji lokalne pijače je sledil trenutek resnice za naše prve nasprotnike, strašne Hune…no, Madžare. Na ledu se je odvijal živalski ravs. Dobesedno, saj smo se slovenski Svizci udarili z madžarskimi Jaguarji. Po trdem in neizprosnem boju smo se proti koncu odločili za našo staro gesto, da prvo tekmo prepustimo nasprotniku in jim pustimo, da nam plačajo lokalno pijačo. Smo pač dobrega srca, ne moremo si pomagati. Sledila je druga tekma z danskimi Promile curlers (ime pove vse o njih), ki smo jo Svizci vzeli zgolj za uigravanje ekipe in rahlo razmigavanje pred spanjem, v bistvu lahek strečing. Je bil tudi rezultat temu primeren, Danci pa so nato malo odprli svojo denarnico. Tudi zgovorni so bili precej…ah, ti promili…

Po nadvse krepčilnen spanju nas je v soboto s strahom v očeh pričakala finska ekipa Suhina. Lani so resda prilezli do končnega drugega mesta, ampak lani ni bilo Svizcev na turnirju. Pa tako ali tako jim letos ni šlo najboljše in ker Svizci verjamemo v curling spirit in v to, da se ne spodobi, da nasprotnika spraviš na kolena, ampak mu raje nudiš vso moralno podporo, smo jim pustili – zmagati. Joj, kako se je slišalo »kap, kap, kap«, ko so se od sreče zaradi zmage začela topiti njihova ledena finska srca. In ko so vsem naokrog pripovedovali »Voitimme Groundhog!!! Voitimme Groundhog!!!« (nekaj v smislu, da so premagali Svizce), se je tudi nam utrnila kakšna solzica…pač, smo dobrega srca. Sobotni dan pa je zaznamoval še en dogodek – bili smo edina ekipa, ki je imela svojo navijaško skupino. In to ne kakršnokoli, sploh ne, ampak so nas obiskali s same slovenske ambasade.

Ker je bila zvečer uradna večerja, smo bili prepričani, da bomo metali LSD za žetone, pa ni bilo nič od tega. So že vedeli, zakaj…Ob večerji je bila pa organizirana tombola. Joj, smo se počutili kot v starih časih…ampak nismo zadeli fičota ali mlina (ane, Micka), ampak češki navijaški šal. Bo dober za pod vrata pozimi, da ne piha. In pa plišastega oslička, ki bo delal družbo našemu precedniku kadarkoli bo kje osamljen in brez toplega doma. Kakšno ime bo predsednik osličku nadel, je pa še skrivnost. Večerji je sledil strašen žur. Menda, vsega se sploh ne spomnimo.

Nedelja, zadnji dan. Sviščevski ustroj tokrat zmelje Čehinje. Brez milosti. Nekomu je bilo pač treba pokazati, kdo smo in kaj zmoremo. Drugače se nas naslednje leto ne bi več bali…saj priznamo, še danes nas boli srce zaradi tega. In zato, ker smo morali tokrat mi plačati…

Pred prihodom domov smo v skladu s tradicijo spet čakali pol ure pred tunelom – četrti v vrsti. Itak.

This entry was posted in Člani, Dogodki, Tekmovanja. Bookmark the permalink.