preload preload preload preload

SÜDTIROL OPEN AIR CUP 2015

Ekipi AB Rh+ ter Svizci smo se od petka 13.2. do nedelje 15.2.2015 udeležili Open air turnirja na južnotirolskem jezeru Pragsee v Dolomitih.

Izkušnje, ki smo jih s tem turnirjem tri leta nazaj pridobili Svizci, namreč niso bile slabe. Pustimo rezultate, domov smo takrat prinesli oziroma pripeljali pravi pravcati leseni mlin, kateri sedaj krasi vrt Mickine tašče (vsaj tako zatrjuje Micka, ki nas kljub obljubi še ni povabil na ogled). Ker smo v tem času (po naši oceni) pridobili dovolj izkušenj za resen spopad s tujimi nam dušmani, smo se odločili, da jim gremo pokazat kaj znamo. Tem našem zanosu se je pridružila tudi nadvse simpatična ekipa krvodajalcev, ki se tako preko Svizcev uvaja v igranje na prijetnih in varnih lokacijah zahodne Evrope.

Poskus organizatorjev, da bi nas zmedli z zgodnjimi termini tekem jim je žal padel v vodo. Kljub temu, da smo oboji vse naše tekme (razen ene), vse tri dni pričenjali ob osmi uri zjutraj pri -7 do – 10 stopinjah, se jim nismo dali. Neizmerna želja po endih in celo zmagah, je prevladala, na vrhuncu pa je bila tudi motiviranost. Občasno je mrzel jutranji zrak presekala sočna kletvica našega Bertota in uspešno predramila vse ostale, ki so do oči zaviti, na pol v snu postopali po zaledenelem jezeru in zaspano gledali v daljavo.

Nastanjeni smo bili pri »mami« nekaj kilometrov pred prizoriščem, v dokaj prijetnem ambientu starejšega penziona. Z nami v hiši so bili tudi Čehi, zato splošna pozornost in budnost nista bili odveč. Penzion pa je imel tudi svoje skrivnosti. Iz neznanega nam vzroka, so se pred vrati Bertota in Helene ponoči začele nabirati nagačene živali. Sprva le svizec, kasneje pa tudi perjad. Nekateri so to povezovali z njuno ljubeznijo do kanarčkov, spet drugi pa z njuno odprtostjo in dobroto. To privlači vsa živa bitja. Tudi nagačena.

Vestno, tako kot je zapovedano, smo se držali tudi obveznosti po druženju. Pivo je bilo. Bila ga je veliko. Da ga ne bi bilo preveč, smo se v petek zvečer odzvali Gregovem povabilu na obilno večerjo v lokalni gostilni. Primerno lačni smo si tako privoščili nekaj porcij ocvrtega krompirčka iz Spara, saj kuhinja ni več delovala. Pa kaj bi to, s polnim želodcem itaq ni zdravo spati. Hvala Grega, da skrbiš za naše zdravje. Ker nama je to malo mar, sva z Micko v sobi na skrivaj vseeno pojedla še vsak svoj preostali sendvič. (tudi ostali, samo tega sedaj ne bodo priznali).

Zaključni večer je bil res nekaj posebnega. Svizci smo se predstavili z našo novo »sobotno« curling opravo. V gorenjskih narodnih nošah smo blesteli in redko katere ženske oči se niso ustavile na nas. Sramežljivi kot smo, smo se z našimi krvodajalci raje posvetili hrani. Uspešno smo preskakovali vrste in se vanje vrivali, tako, da smo bili z naskokom najbolj sito omizje že po pol ure deljenja hrane. Kdor zna, zna. Micka je pri tomboli zaman čakal večji rastlinjak, katerega je obljubil tašči, vendar tokrat ni imel sreče. Malo več jo je imel predsednik, ki je poleg »lustra«, zadel še mobilni telefon. Skromen kot je, je želel večino razdeliti med uboge, vendar ob tem pozabil da je na zahodu, kjer jih ni. V Bratislavi bo to Modelom lažje.

Mogoče še beseda o rezultatih. Svizci in krvodajalci smo delovali nadvse složno. Skupaj smo se odlepili iz zadnjega mesta, se skupaj dvigovali po lestvici in se na koncu skupaj ustalili v drugi tretjini. Med nas nismo spuščali nikogar. Za nami smo pustili »kr ene« Švede, pa »kr ene« Švicarje, pa še nekaj ekip, ki so žal morale občutiti naše kremplje. Drugi bodo žal morali počakati do naslednjič. Vsi pridejo enkrat na vrsto.

Skratka, prijetna družba, prijetna izkušnja, ki jo velja vsake toliko časa poizkusit.

(Cacy)