preload preload preload preload

Blog Švedska – torek 3.1.2017

img_0816img_0821img_0823img_0822img_0825img_0817

Se kar dogaja tukaj pri nas. Tudi včeraj še ni bilo miru. Večer in noč sta si popestrila Noel in Bine in to hip za tem, ko sem objavil blog. Po nekih čudnih kolobocijah sta se namreč tik pred nočnim počitkom zaprla ven iz sobe. Eden je kartico izgubil, spet drugi pa je z nekim čudnim manevrom, (ki ga z enostavnimi besedami in običajno telesno razvitostjo ne znam opisati ali celo pokazati) želel vrata odpreti, pa jih je v bistvu zaprl …., oziroma tako nekako. Da poenostavim, kartica sobe je bila znotraj, onadva pa zunaj. In tako je ostalo do zjutraj. Bine, Noel in Pokemoni so tako prenočili na kavču v dnevni sobi.

Pa še utrinek pred mojim počitkom. Švedi so načeloma zelo varčen narod, zato imajo veliko luči vezanih na senzorje oziroma avtomate. Ko nadziraš tako veliko skupino mladcev je to zelo koristno. Mladina se pač ne spomni delovnih brigad in samoprispevkov s katerimi smo gradili hidrocentrale, zato zmotno mislijo da gre za javno dobro, ki jim pač po logiki stvari pripada. Drugih položnic kakor tiste od mobitela itaq ne poznajo.

Zato jim gre prižiganje luči izjemno dobro od rok, po drugi strani pa ugašanje veliko slabše. Takrat te avtomatske luči pridejo zelo prav.

Žal pa so Švedi pozabili, da popolnoma povsod takšni avtomati enostavno ne sodijo. Npr. v kopalnico. Osvetlitev naši kopalnici namreč zdrži umivanje zob osebe srednjih let in povprečne ustne higiene, večje težave nastanejo pri tuširanju. Timing svetlobe se tukaj praviloma izčrpa v trenutku, ko si do popolnosti namiljen povsod kjer je možno in ob mrku takšen popolnoma nebogljen ostaneš v temi švedske kopalnice. Ves spolzek, dišeč in penast poskušaš otipati vrata kabine in s kakšnimi ekstravagantnimi gibi prepričati avtomat, da si še vedno tu in da bi prosil še za malce svetlobe. Če si vztrajen in zaradi žajfnice prej prav vratolomno ne padeš, dobiš nazaj tudi luč.

Po dokaj dobrem bio zajtrku v hostlu se je bilo potrebno odpraviti na tekmo. Za razliko od večine reprezentanc smo nastanjeni v hostlu, ki je v centru mesta. Ta je na pol poti med areno in uradnim hotelom. Dobra stran je lastna kuhinja, dnevni prostor in lokacija. Slaba stran pa je ta, da nam ne pripada uradni prevoz z busom (katerega proga gre daleč od nas) zato smo vezani na lokalni transport.

Vem da se sliši čudno, ampak …. na Švedskem je danes snežilo in to začetek januarja, …. kar ne pomnijo niti najstarejši prebivalci tukaj …. No tako hudo spet ni. Je pa lepo videti pravi sneg, ne tistega iz topov. Poleg tega je pihal močan veter. Torej zima je. Ali je mogoče tudi Božiček resničen pa nas samo farbajo s pravljicami?

Po zgledu raziskovalcev severnega pola, se je sam precednik odločil, da relacijo od hostla do arene premaga peš. Za tiste mlajše naj pojasnim, da to pomeni premikanje z lastnimi nogami (tudi na daljše razdalje) za povrh brez wi-fija. Vem, težko si je to predstavljati, ampak natanko tako je bilo. Precednik se je prebijal skozi snežne meteže, orkanski veter, ne ozirajoč se na mraz in divjino ulic v Ostersundu. Vmes mu je pošla vsa zaloga hrane, pa vendarle je zmogel. V pol ure je bil pri areni. Dva peklenska kilometra sta bila za njim.

Arena je lepa, svetla, predvsem pa boljša (beri toplejša) kot tista na Finskem. Ima vse kar je potrebno za takšen dogodek. Opoldne so si Nizozemci zaželeli, če se gremo z njimi curling. Kaj češ privolili smo in jih premagali. Naši fantje so šele v drugi polovici pokazali, da so leto zrelejši in da bodo za vsakega tukaj trd oreh. Malce manj zadovoljni so bili Nizozemci, ki so že tako in tako zakompleksani zaradi majhne države in oranźne barve, potem te pa še Slovenci takole grdo stresejo. Ampak kaj češ, drugič naj pa ne vabijo na tekmo.

Po tekmi so tudi fantje odšli po stopinjah polarnega raziskovalca Cacyja. Na poti so šli tudi mimo prave švedske palme (glej sliko), ki je zaradi globalnega segrevanja še lepo zelena, žal pa je pred tednom odpadel zadnji kokosov oreh.

V hostlu nas je pričakala pogrnjena mizica. Dekleta so za pogumne polarne raziskovalce pripravila okusno kosilo. Kapo dol. To so prava slovenska dekleta. Fantje ne čakajte predolgo, takih ne delajo več.

Popoldne je mladina preživela v valjanju po sedežni in hkratnem menjavanju položajev, pri čemer so vzporedno spremljali tudi morebitne objave na FB ter sprotno odgovarjali, obenem pa risali risbice, opravljali, komentirali …. Pravi akrobati. Se posebej zanimiva je bila risana zgodbica v kateri nastopa ekipa Top5. Kakšno neverjetno fantazijo ima mladina je razvidno iz priloženih fotk.

Dobra novica je, da so vrata Noelove in Binetove sobe še vedno odprta, saj sta jih začela odpirati na krajevno in hotelom primerljiv način, z veljavno kartico in ne z, v uvodu opisano akrobacijo. Naj tako tudi ostane.

Valjanje smo prekinili z odhodom na večerno tekmo deklet. Naša mila in nežna dekleta so čakale žene finskih vikingov, vajene trde roke, mrkih pogledov, hladnega temperamenta in rogov na čeladah. Pravo nasprotje naši peresno lahki Leji z ekipo.

Ampak kaj bi to. S prvim kamnom so zapodile v Helge. To je bila borba na vse ali nič. Žal so bili Vikinški bogovi močnejši in Finkam je bilo treba priznati pomoč. Za boljše razumevanje situacije je treba reči dvoje: prvič, Finke so igrale že drugič danes, zato so led poznale bolje in drugič, na sosednji progi je skupinsko, z grozovitimi popadki rojevala japonska ekipa, pri čemer je pri vseh štirih prišlo tudi do porodnih zapletov in nekontroliranega odtekanja porodne vode. Vsaj takšne krike so spuščale in nas s tem izdatno motile pri igri. Upam, da se je pri japonkah vse dobro končalo.

Za nas se vseeno je. Nabiramo dragocene izkušnje, nihče nas ni nadigral, pa še fajn se mamo. Zato gremo mirne vesti spat. Jutri je nov dan. Caw.