preload preload preload preload

Blog Svedska – ponedeljek 2.1.2017

img_0679img_0680img_0751img_0685Tudi Tudi letos bomo pisali blog. Prva dni se bom potrudil sam, potem se ga bo pa lotila mladina. Naj malce razmišlja. Upam, da bomo zanimivi in da nas boste zvesto spremljali tako na športnem kot družabnem področju. Radi vas imamo.

Ponedeljek, 2.1.2017
Naše mladinke in naši mladinci, so končno dočakali odhod na Svetovno prvenstvo na Švedsko. S težavo so prekinili šolske obveznosti, odložili knjige in zvezke. Pričakoval sem, da bodo to lažje prenesli, ampak naša mladina je res nekaj posebnega. Patriciji smo šele domačem pragu iz rok iztrgali fiziko, Noela smo zalotili, da je še v očetovem avtu pod kapuco na skirvaj ponavljal nepravilne nemške glagole, Ana je na papirnate robčke vedno znova preverjala zadnjo matematično rešitev, Štefan je v dvojno dno prtljage skril slovensko slovnico …in tako naprej vsi od prvega do zadnjega. Neverjetno. Ni bilo druge, kot da sem povzdignil glas. Kakor da bi študirali za v policijo, madona. Šele to je pomagalo. Začeli smo razmišljati o curlingu.
(PS: če ima kdo med prijateljicami na FB profesorje iz šol naših junakov, naj prosim tole vztrajno deli in lajka ali opozori tiste, ki jih imajo. Po potrebi in željah lahko še kaj teksta ali predmet dodam)

S pomočjo staršev smo se stransportirali do letališča. Ob pogledu na letališče in avijone so se dekletom zaiskrile oči. »Zopet bomo videle Milano!« Wauuuu !!!! Revice so si v spomin priklicale naše zadnje skupno potovanje v Lohjo, ko so na našem avionu zaribale bremze in smo bili preusmerjeni preko Milana. Hehehe, tokrat jih bodo zanesljivo odtajali, saj si takšne sramote enostavno ne morejo privoščiti. Tisti prejšnji je pa itaq še od lani na servisu.

Sicer pa, …zakaj so bremze na avionih sploh problem? Pri vzletu jih absolutno ne rabiš, v zraku kakšno pretirano pritiskanje na pedal zavore avijona verjetno nima nobenega smisla, naši avijoni jih ne potrebujejo niti pri pristajanju. Zakaj? Pri pristajanju so steze na vseh evropskih letališčih projektirane za ta prave velike avijone. To pomeni, da morajo naši miniaturni modeli že takoj po pristanku spet na vso moč pospeševati, in če še niste opazili, prižgati tudi vse možne lučii zunaj in znotraj. Vse to iz preprostega razloga, da damo vedeti da smo tam (nekje) in da nas v vrvežu tazaresnih letališč kdo ne spregleda in ne povozi. Zato je navodilo nasim pilotom jasno, po pristanku ne bremzaj, daj po gasu, prizgi vse kar imas in cimprej sp**** med nogami Boeingov in Airbusov v kakšnen varen kot letališča. Bremze? Popolnoma nepotrebna navlaka. Kakor da bi nekadilcu predpisali, da naj v žepu stalno nosi cigarete. Brezveze.

Na letališču veselje, tobogan in lego kocke. Mladina se je zapodila mednje. Bilo jih je veselje gledati v tej mladostni sporščenosti, za katero pa sem vedel da dolgo ne bo trajala …. Noel je namreč kmalu zaznal Pokemona. Majku mu ….

Skratka avijon je užgal, bremze so bile montirane, tankali smo, piloti so bili po praznikih zagnani … in odlepili smo se od domačih tal novim dogodivščinam naproti.

Evo je med letom vseeno malce zvijalo. Ne vem zakaj, ampak boji se da bi strmoglavili. Takšen strah je najpogosteje vzrok nepoznavanja možnosti, ki jih kot potnik v takšnih primerih imaš. Zamislite si, strmoglavljate. Sediš in čakaš, čas gre pa v nič. Pozabljate, da imate kar nekaj možnosti, da si ta čas popestrite. Pod sedežem imate jopič. Zabavajte se z njegovim napihovanjem ali pa ga skrijte paničnem sosedu in opazujte kako revež bega. Da bi vam čas hitreje minil je na brezrokavniku tudi piščalka, na katero lahko na vse kriplje žvižgate in piskate. H koncertu lahko povabite tudi soseda. Konec koncev, ali niso glasbeniki podobno taktiko užgali tudi na Titaniku? Ali pa …. med pikiranjem pokličite stevardeso in prosite za dodaten vzglavnik, obenem pa diskretno namignite, da potnica poleg vas s kričanjem vseeno malce pretirava ….

Možnosti, da kvalitetno preživite tudi te zadnje trenutke življenja je ogromno, zato je Evin strah popolnoma odveč. Ji bom poskušal pojasniti.

Do Ostersunda smo presedli še v Zurichu ter Stockholmu. Prav zanimivo je gledati mladino ob teh presedanjih. Po izstopu iz letala in lociranju novega izhoda vedno ista zgodba. Disciplinirano se posedejo skupaj, prijazno pozdravijo sopotnike in začnejo debato. Fantje predvsem o prihodnosti ter odgovornih odločitvah, ki jih čakajo v življenju, v katere poklicne vode zapluti, kako bo z zaposlitvami, dekleta pa zelo rade spregovorijo o urejenosti bivalnih prostorov, kako še več privarčevati, o neumnosti nakupovanj, izmenjajo pa si tudi kakšen recept za peko. Lepo!

Japajade. Če verjameš. Ob prvem postanku vsak potegne ven svoj telefon in ga nadrk*** do nezavesti. Takšna skupina zombijev pa se potem premika kamor ji pač zaukažeš, krajše nepremikanje pa avtomatsko in brez ustnih navodil pomeni posedanje, točno tam kjer so obstali.

Na letališčih smo na FB spremljali odgovore na nagradno vprašanje o skrivnem igralcu. Včeraj smo za Patricijo prejeli dva odgovora. Danes smo za nagrado, kdor odkrije Noela, ponudili sreklenico piva ….in poglejte odziv. Dobesedno zasuti smo z odgovori, za steklenico piva pa tam v medmeržju poteka neusmisljena borba. Pivo je le pivo.

Proti večeru smo se le nekako pripeljali do Ostersunda. Iz letališča nas je pripeljala najbolj prijazna šoferka avtobusa v Skandinaviji. Do penzije ima sicer še nekaj dni, je pa zato ustavila sredi ceste, da smo Lahko izstopili čim bližje hostlu. Kako lepo. V sami ihti čimprej izstopiti, je Cacy kar tako mimogrede, dobesedno odrtgal ročaj hudo predimenzioniranega kovčka. Mama nam je za slovo še pomahala skozi odprto okno in nam po Švedsko zaželela, da postanemo svetovni prvaki. Vsaj tako sem razumel Ostersundski naglas.

Hostel je v bivšem gasilskem domu. Kar prijeten objekt, z veliko kuhinjo ter dnevnim prostorom. Pa še nekaj je. Kurjava jim dela, kar pomeni da bomo Švedsko doživeli drugače kot lani Finsko. Vsaj mislim. Dokončno bomo to potrdili v četrtek ko bo temperatura padla na -20. Sledilo je še tekmovanje v rezanju salame s topim nožem. Zmagovalca ni bilo, salama pa je bila do konca scefrana.

Zvečer je sledilo še skupinsko slikanje, kjer zaradi lepote naših mladenk, fotografu prvic ni bilo treba vklopiti fleša ter team meeting.

Dovolj dogodiščin za danes. The end.