Blog Švedska – četrtek 5.1.2017

img_0857img_0860img_0861img_0865img_0870

Zbudili smo se v dokaj mrzlo jutro saj je termometer kazal -22 stopinj. Hvala bogu, da je vsaj ledena dvorana za curling – ogrevana.

Danes smo imeli obe tekmi preko dneva, dekleta ob 12.00 proti Italijankam, fantje pa ob 16.00 proti tistim čudakom iz Kitajske. To pomeni, da vsi normalno vstanemo in zvečer vsi normalno zaključimo, brez nočnih pohodov proti hostlu. Tudi sicer je beseda noč tukaj relativna, saj se pojavi že okoli tretje popoldan. Tako da večino reči, ki jih počnemo tukaj, počnemo v bistvu ponoči.

Mogoče beseda o bivališču. Hostel je v prostorih bivšega gasilnega doma v centru mesta. Po moji oceni je v njem prostora za okoli 40 oseb. Sobe so dvopostejne, pri čemer si dve delita isto kopalnico oziroma sanitarije (razen predsedniškega apartmaja, kjer domuje Veliki vodja z oprodo Lukom). Imajo tudi veliko kuhinjo in dnevni prostor.

Zajtrk je dokaj dober. Takšen, bio. To pomeni, da za našo klasično generacijo mogoče manjka kakšna bolj konkretna beljakovinsko – holesterolska zadeva. Saj ne rečem, tudi salama je. Nekaj dni nazaj sem naštel 12 rezin, tega dne kakšno manj, kakor je mladec v kuhinji pri volji. Za razliko od naše povojne generacije, ta druga povojna generacija (dobro, da se lahko orientiramo vsaj po vojnah) uživa bistveno bolj zdravo hrano. Żaganje v mleku, marmelade, zelenjava ….celo kava na filter, jogurti, malce sadja ….. Na koncu zajtrka je ostalo natanko šest rezin salame.

Hostel se je v zadnjem dnevu dodobra popolnil. Glede na izgled novih sostanovalcev, predvsem pa na to kaj ne/jejo za zajtrk, gre po moji oceni za obetavne švedske smučarske tekače. Slednji si za zajtrk ta trenutek še privoščijo kakšno žitno ploščico, katera ob žvečenju ropota kot bi v ustih drobil frnikole. So pa po videnem na dobri poti, da bo v bližnji prihodnost z enim samim zrelim paradajzom moč nakrmiti njihovo celotno štafetno ekipo.

Zanimivo je, da Švedi po hostlu hodijo kar v nogavicah. Vsi po vrsti. Gre za premišljeno švedsko potezo. S tem istočasno glancaš tla (prihranek pri čiščenju), uničuješ svoje nogavice (spodbujaš švedsko tekstilno industrijo) in preprečuješ platfus (manj bolniških odsotnosti). Mi balkanci v naokoli šetamo v copatih. Ja še veliko nam manjka do Evrope.

Zaradi ostrega sibirskega mraza je bila današnja pot proti dvorani še posebej zanimiva. Vse kar ni bilo pokrito z oblačili ali kapami je bilo pomrznjeno (fotka). Da bi šel tukaj v naravo na malo potrebo, bi sodilo v srednje zahtevne adrenalinske športe s hudo negotovim in tveganim koncem. Naj bo tisto raje kar lepo na varnem.

Tekma z Italijankami je pokazala pravi karakter naših deklet. Popolna nepopustljivost in trma. To ni najboljša lastnost v svetem zakonu, pri curlingu pa se to obnese. Iz 1:5 jim je le v dveh endih uspelo izenačiti. Njihov trener je jezno gledal iz trenerske tribune in streljal z očmi po svojih revicah. Pravo nasprotje zadovoljne Eve, predvsem pa uradnega trenerja naših deklet, človeka polnega miline, duševne topline in človeškega sočutja, ki je vse to ves raznežen spremljal s tribune. Da skrajšam, simpatični Barilla ekipi se je na koncu uspelo izmazati in zmagati. Našim puncam pa se forma več kot očitno dviguje, kar nas lahko navdaja z optimizmom.

Spomnil sem se, da bi tekmo s Kitajci lahko koristno izkoristiti tudi za kaj drugega kot šport. Našim fantom sem naročil, da naj jih malce povprašajo kako je kaj z dostavo njihovih kvalitetnih izdelkov v Evropo. Moja hčerka Urška mi je že pred časom naročila ovitek za telefon, pa ga še nisem dobil. Kitajci so rekli, da bodo povprašali, ker se tam itaq baje med sabo vsi poznajo. Je pa res, da ko oni naročajo iz Kitajske, zadeve dobijo prej kot mi. Hmmm ….

Pa šalo na stran. Ob štirih popoldne so fantje imeli kosilo v kitajski restavraciji. Na jedilniku je bila prvovrstna pekinška raca, katero so se namenili pohrustati za popoldanski poobedek. Tokrat se je namesto Noela (ki ima blažje bolečine), prvič h kosilu prijavil Bine. Pravi da je lačen, pa smo rekli naj poba malce prigrizne.

Žal se je pekinška raca že vse od prvega grižljaja močno upirala. Nikakor se ni strinjala, da bi jo razkosali in prežvečili. Tudi prepričevanje, da si težko predstavljamo situacijo v kateri servirana raca požre gosta ki jo je nekaj minut prej sam naročil, ni pomagalo.

Na koncu nam je pekinška raca dokončno ušla iz krožnika. Plačali smo, jedli pa nismo, kar na kratko pomeni, da smo popušili. Vseeno pa je potrebno priznati, …. kapo dol našim lačnim fantom. Dobro so brusili nože. Raci smo vedno bližje in ni daleč čas, ko se bodo tudi oni do sitega najedli.

Da ne bomo lačni, smo odšli v hostel in si za obed pripravili popolno mrtvo žival zavito v tortilije. Pa naj ta uide če lahko.

Žal se je v tem času hostel močno popolnil in tako bo baje do nedelje. Švedi so v nogavičkah lezli iz vseh lukenj in glancali tla po celotnem hostlu. Prav veliko se niso dali motiti, zato smo okupirali dnevni prostor, kjer so mladci razkrivali drobovja svojih mobilnikov in aplikacij. Kako to izgleda, po vseh današnjih pripetijah in pekinških racah, enostavno nočete vedeti.

Normalno bi na koncu napisali, sonce počasi zahaja za oblaki …. mi ne moremo, to se je pri nas zgodilo že po kosilu. Zato gremo počasi spat. Temperatura zunaj je -23 stopinj. Wuhuuuu

This entry was posted in Dogodki. Bookmark the permalink.