Blog Švedska – torek 10.1.2017

Zadnji dan našega bivanja tukaj. Zajtrk, zaključni sestanek in analize. Prav je, da se tudi po športni plati zadeve analizirajo in to kakšen dan kasneje, ko so glave že ohlajene.

Malce poležavanja na škodi, zato so po sestanku fantje in dekleta skušala nadomestiti včeraj izpuščeno dozo valjanja po dnevni sobi. Poze ob katerih bi si normalno razvit človek izpahnil vsaj dva ali tri ude, so za njih nekaj običajnega in po obrazih sodeč pri njih celo uživajo. Tisti najbolj aktivni, pa so šli ude pregibat v center mesta.

img_0918

Po opoldanski juhici smo skupinsko odšli na ogled finala in zaključno slovesnost. Ta je vedno lepo organizirana in predstavlja dogodek, ki udeležencem ostane v lepem spominu. Žal je bila tukaj nekaj skromnejša, kot je bila podobna lani na Švedskem. Nekateri smo skočili še na ogled tekaškega oziroma biatlonskega stadiona, lociranega tik nad hokejsko areno kjer poteka prvenstvo. Današnja pot od hostla do arene je bila tokrat zadnja. Tako čez palec, smo v osmih dneh po tej poti prehodili najmanj 16 kilometrov, nekateri tudi čez 20.

img_0920img_0921

Tekme so bile zanimive. Nam pa je čas na tribuni poživil uradni bilten prvenstva. Že včeraj smo ob najavi prenosa po spletu protestirali, ker so nas oznanili kot Slovake. Zgodba se je ponovila v uradnem biltenu prvenstva, kjer so naša dekleta znova označene kot Slovakinje. Da je bila zabava na tribuni popolna, pa je poskrbela še navedba moške ekipe, kjer so se med pričakovanimi imeni mladincev znašla imena naših seniorjev. Čisti podn!

img_0928img_0927

Precednik je še enkrat več protestiral. Organizatorji so povedali, da za vse napake že vedo, ampak da so nastale v tiskarni in jih globoko obžalujejo. Prav veliko nam to ni pomagalo, saj je navedba države v biltenu še vedno enaka, naši fantje pa so še vedno vsaj 30 let starejši, nosijo pa imena svojih idolov v klubu.

Vem da so vam v oči padle moje vrhunske fotografije. Nekaj sem jih naredil tudi na zaključni slovesnosti, pri čemer mi je še najbolj uspela ta spodaj, ko sem slikal najboljše tri ženske ekipe in obenem v objektiv mojega telefona zajel še pred mano lociranega Japonca. Vrhunsko.

img_0931img_0929

Sledilo je še fotografiranje deklet z “njihovo” zastavo, fotografiranje z bratranci Slovaki za organizatorje (rubrika “najdi razliko”) in vse možne kombinacije z našo pravo slovensko zastavo.

img_0945img_0936img_0943img_0949

Zvečer pa banket. Po tekmah najbolj pomemben del prvenstva. Kdor ima doma kakšno osebo nežnejšega spola ve, kako izgleda, ko se ta napravlja že za povsem običajen odhod od doma. No, sedaj pa temu dodajte še dejstvo da gre za mladino, da gre ta mladina na banket na katerem bo veliko predstavnikov nasprotnega spola, da gre za slavnostni banket na katerem se pričakuje posebna urejenost, da se bo drug drugega opazovalo …. Bom nehal. Si predstavljate, aneda?

Banket je bil odličen, dobra hrana in super zabava z zabavnim Patrickom ter njegovim bendom. Fantje in dekleta so blesteli v svojih opravah in uživali. Po vsem tem so si to neizmerno zaslužili.

  1. img_0959img_0964img_0962img_0968

Z vrnitvijo v hostel smo zaključili še zadnji dan. Jutri nas čaka le še odhod na letališče ter povratek domov.

Kaj reči za konec?

Po športni plati so ti mladi športniki in športnice prekosile samega sabe. V razmerah v katerih delajo so naredili več kot je bilo mogoče. Za šport dajejo ogromno svojega prostega časa, starši pa ogromno finančnih sredstev (hvala tudi vam). Žal je reprezentanca še vedno večinoma na plečih kluba in družinskih proračunih. Ob tem naj še enkrat omenim tudi predano delo trenerke Eve, ki jo mladi neizmerno spoštujejo.

Kaj smo počeli tukaj smo zapisovali v naš blog. Verjamemo, da ste ga brali. Ne gre le za to, da si na podlagi njega lahko doma ustvarite kakšen vtis o dogajanju tukaj, blog naj bi predstavljal tudi zabaven spomin za tiste, ki smo bili tukaj. Upam, da ga bo tudi mladina čez čas znova vzela v roke in obudila spomine na to Svetovno prvenstvo in vse pripetije, ki so se nam zgodile. Brez zapisanega bloga se ti spomini enostavno izgubijo.

Na FB smo sledilce naše spletne strani malce “posiljevali” z nagradno igro “Spoznajmo udeležence in udeleženke Mladinskega svetovnega prvenstva”. Dan za dnem je bilo več interesa in več odgovorov. Ob njihovem branju smo se neizmerno zabavali, ob tem pa stopnjevali zanimanje za naše igralke in igralke, posledično pa tudi za prvenstvo in curling kot šport. Svoj namen smo dosegli, nagrade pa nagrajenci prejmejo ko se vrnemo domov. Malce nenavadna ideja, ki pa se je očitno prijela.

In še beseda o teh mladih ljudeh, ki sem jih spremljal tukaj. Milo rečeno sem ponosen, da sem precednik kluba, ki ima take športnike in športnice. Daleč od tega, da bi se vsak z vsakim vedno strinjal. Prav tako je običajno, da v takšni skupini in ob nenehnem bivanju skupaj, pride tudi do kakšnih nesprazumov, ki pa se hitro zgladijo. Zato pa vsi ti mladci dobro vedo, da je curling šport, katerega rezultat je delo celotne ekipe in da uspeh zagotavlja le homogenost vseh skupaj. V celoti so predani športu, z zdravim pogledom na svet in lepo vzgojeni. Vedo kaj je prav in kaj je narobe. Zato bodite na njih, tako kot jaz, ponosni tudi vi.

Tudi sam sem imel tisoč razlogov, da bi tokrat ostal doma in urejal svoje težave v službi ter v srce parajočo krivico ki se mi godi. Pa nisem. Prav ti fantje in dekleta so se takrat, ko mi je bilo najtežje, prikradli do moje hiše in mi nekaj odvrgli v nabiralnik. Ko sem ga odprl je bil v njem CD. Na njem je bil video posnetek, v katerem so vsi skupaj zapeli pesem s prirejenim naslovom “Vsi za Cacyja”. Ko sem jih ganjen in v solzah videl ter slišal, ni bilo nobenega vprašanja več ali grem z njimi ali ne. To so si enotavno zaslužili. To je bila moja obveza do njih.

Dekleta in fantje, nekje sem prebral naslednje:

“Želite premakniti svet, ni problema. Potrebujete le dovolj dolgo palico in ustrezno oporno točko!”

Zato le tako naprej. Vse je mogoče, le vztrajajte in trmasto zasledujte svoje cilje. Tudi bober ne podre drevesa, ker ker je tako močan, temveč ker je tako vztrajen.

S tem našo zgodbo tukaj zaključujemo. Bilo je lepo, bili smo uspešni, imeli smo se fajn. Spomini, ki bodo ostali za vedno.

Jutri pa na letalo in domov. Poskriti moramo spreje, s katerimi bi lahko do smrti pošpricali in nadišavili pilotsko posadko ter plastenke pijače s katerimi smo imeli namen do hudega vsevprek polivati stevardese in s tem ogrožati varnost letalskega prometa. Prav vse načrte so nam onemogočili. Ti šment.

Se beremo naslednje leto. Adijo Ostersund, organizatorjem pa … lepo je pri vas na Finskem.

This entry was posted in Dogodki. Bookmark the permalink.