Model zagnan (Levstik&Matej)

Minilo je potem leto in nekateri dan. Model je pa zmerom kamne okoli tovoril in jih po ledu lučal. Kar se pripeti, da pride v Erzerum strašen velikan, Nasprotnik po imenu. Ta je vabil kakor nekdanji Pegam vse junake našega cesarstva v boj. Ali cesar pa tudi ni imel tako boječih ljudi, da bi dejal: nihče si ni upal nadenj; toda kdor se je skusil ž njim, gotovo je bil zmagan. Velikan pa ni bil mož usmiljenega srca; ampak vsakega je ponižal, kogar je obvladal. — To je cesarju začelo iti po glavi: “Lejte-si no! Kaj bo, kaj bo, če se Nasprotnik ne ukroti? Premagal mi je že vso največjo gospodo! Presneta reč vendar, da mu nihče ne more biti kos!” Tako je cesar toževal, kočijaž ga je pa slišal. Pristopi tedaj z veliko ponižnostjo, kakor gre pred tolikim gospodom, in pravi: “Cesarost, ali več ne morete pametovati, kaj se je godilo predlansko zimo blizu Jesenic?”

Cesar vpraša nekoliko nevoljen: “Kaj neki?”

Kočijaž odgovori: “Tisti Model, ki je težke kamne po ledu lučal, ne veste, kako je kemperja na parkirišču prestavil, kakor bi servo volan vrtel? Če ne bo Model Nasprotnika premogel, drugi tudi ne, tako vam povem.”

“Saj res,” pravi cesar, “precej se mora ponj poslati.”

Poslali so veliko, lepo kočijo po Modela. To je bil ravno tačas natovoril nekoliko kamnov pred svojo kočo: Debelinarsi so bili pa vse čisto ovédeli, da se zopet napravlja po lučanju. Pridejo tedaj nadenj ter se ga lotijo; bilo jih je petnajst. Ali on se jih ni ustrašil; pisano je pogledal in prijel prvega in druge ž njim omlatil, da so vsi podplate pokazali. Ravno se je to vršilo, kar se v četver pripelja nova, lepa kočija. Iz nje stopi cesarski sel, ki je vse videl, kar se je godilo, in naglo reče: “Zdaj pa že vem, da sem prav pogodil. Ti si Model z jeseniškega konca, kajne?”

“Model sem,” pravi ta; “z Dobrave tudi, z Jesenic tudi. Ali kaj pa bi radi? Če mislite zavoljo kamnov kaj, svetujem, da mirujete; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal, hvalo Bogu; samo enega se tudi ne bom.”

Sel pa, ki gotovo ni vedel, zakaj se meni od kamnov, reče na to: “Le urno zapri kemperja v garažo, pa se hitro pražnje obleci, pojdeva v Erzerum do cesarja.”

Model ga neverno pogleda in odgovori: “Kdor če iti v Erzerum, mora pustiti ženo doma in veliko sam plačati, to sem slišal od starih ljudi; …”

Prišel je čas boja z velikanom; bilo je ravno svete Marije Favstine Kowalske dan. Model vzame kamen in metlo, pa se odpravi iz mesta v dvorano, kjer se je Nasprotnik bojeval. Modela je bilo čudno gledati: njegova metla je bila majhna, noge je imel velike, tako da so se skoraj po tleh za njim vlekle; na glavi je nosil star klobuk širokih krajev, na sebi pa debelo suknjo iz domače volne; vendar se nobenega ni bal; celo sam cesar ga je rad poslušal, kadar je kakšno prav žaltavo razdrl.

Ko ugleda Nasprotnik jezdeca, svojega sovražnika, začne s hrohotom smejati se in reče: ” Ali je to tisti Model, ki so ga poklicali nadme tako daleč, tam z Jesenic? Mar bi raje bil ostal doma za pečjo, da bi ne cvelil svoje stare matere, ako jo še imaš, da bi ne žalil svoje žene, ako ti jo je Bog dal. Pojdi mi izpred oči, da te videl ne bom, pa le naglo, dokler mi je srce še usmiljeno. Če me zgrabi jeza, ležal boš na ledu krvav, kakor je sam cesarjev sin in sto drugih!”

Model mu odgovori: “Če nisi z Bogom še spravljen, urno skleni, kar imaš; moja misel ni, dolgo čakati, mudi se mi k Čop; tvoje besede so mi obudile v srcu živo željo do mrzlega piva in šamrole; ali poprej vendar ne pojdem, da tebi vzamem mero. Pa ne zameri! To mi je naročil moj gospod, cesar; jaz nisem vedel ne zate ne za tvoje velikanstvo in za vse težke boje. Pridi bliže, da si podava roke; nikoli si jih nisva poprej; nikoli si jih ne bova pozneje; ali pravijo, da Bog nima rad, če pride kdo z jezo v srcu pred sodni stol.”

Velikan se nekoliko začudi, ko to sliši. Naglo pridrsa ter mu poda svojo debelo roko. Model mu jo pa tako stisne, da precej kri izza nohtov udari.

Nasprotnik malo zareži, pa vendar nič ne pravi, ampak misli si: ta je hud in močan; pa kaj bo — kmet je kmet; saj ne zna bojevati se, kakor gre junakom.

Urno zalučata vsak svoj kamen in pometata pred njim, da se kar kadi. Nasprotnik visoko vzdigne metlo, ko da bi sebi že s prvim kamnom zmago napravil; ali Model mu urno s svojim kamnom grickota izbije; in preden ga velikan more novega vreči, zaluča Model na sredo hiše, postavi pred njim varuha dva in Nasprotnika na kolena spravi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi pred obraz in reče: “No, zdaj pa le hitro eno rundo na moj račun izpij, pa svojih grehov se malo pokesaj; napredoval v B skupino ne boš več, nimam časa dolgo odlašati, mudi se mi domov za peč; znaj, da komaj čakam, da bi zopet slišal smeh, ki odmeva v bufet Pr’ Čop.”

To izreče, pa vzame počasi kamen in metlo in se vrne proti mestu.

Erzerumčane, ki so do zdaj le od daleč gledali, pridero k njemu, tudi sam cesar mu pride naproti, pa ga objame pričo ljudstva, ki je vpilo na vse grlo: “Model je nas otel! Hvala Modelu, dokler bo Erzerum stal!…”

 

This entry was posted in Dogodki. Bookmark the permalink.