Zoetermeer (NL), 2. do 7. 8. 2015
Poletni curling tabor za mladinske ekipe s trenerjem v organizaciji Svetovne curling zveze je že 9. leto potekal v Zoetermeerju na Nizozemskem. Tja se je po novo znanje odpravila ekipa Mamuti (Luka Prezelj, Noel Gregori, Aljaž Stopar in Štefan Sever) s trenerko Evo. Na vlaku za nas ni bilo več prostora, zato smo se na dolgo vožnjo odpravili s kombijem. Naj se na tem mestu zahvalimo Rafu Kolblu, ki nam je po zelo ugodni ceni posodil odličen kombi, Severjevim sorodnikom, ki so nas kraljevsko gostili v pit stopu v Münstru, in Gregu Prezlju, ki nas je s svojimi izkušnjami s terena vodil po manj prometnih cestah.
V dvorani Silverdome so nas pozdravili in razdelili v tri skupine. SlovAnija (:-D) je bila z Anglijo in Madžarsko v skupini C. Led smo prebili z nekaj tim building igrami “na kopnem”, potem pa se je začelo. Izmenično na ledu in v učilnici smo se učili o vsem, kar mora obvladati dobra curling ekipa. Obdelali smo tehniko, strategijo in taktiko, se snemali in popravljali, štopali in pometali, izboljševali verbalno in neverbalno komunikacijo, delali s psihologom, pisali dnevnik ekipe, igrali prijateljske tekme, se naučili pravilno prehranjevati in okrepiti mišice ter še in še. Celo na plaži, kamor smo šli eno popoldne, smo bili večino časa delovni, saj smo z ekipnim delom sestavili zmaja in zgradili grad.
Organizacije je bila odlična. Dvorana Silverdome ima tri steze s čudovitim ledom. Ima tudi učilnico, v kateri nam je bilo sicer vroče, ampak mogoče je k temu pripomogla tudi zagretost udeležencev. In ima fitnes ter veliko dvorišče, ki sta bila poligon za ogrevanje, vadbo in za igro odbojke med kratkimi pavzami. Spali smo pol ure vožnje proč v veliki pritlični stavbi, ki je z veliko jedilnico, prostornimi sobami, kopalnicami in zunanjimi igrišči zadostila vsem potrebam udeležencev. Šoferji avtobusov so poskrbeli, da smo si lahko ogledali kar največ dežele, saj je vsak peljal po drugi poti. Najbolj pridni smo bili, kadar je vozil Karl (Hallo. My name is Karl and you will be fastened!). Sicer pa smo na avtobusu tudi peli, fantje so se odlično odrezali z V dolini tihi. Kaj šele, če bi jih spremljal naš priznani harmonikar Cacy. Vsako jutro sta dve ekipi pripravili zajtrk, kosilo in večerjo smo imeli v restavraciji v sklopu dvorane. Spat so mladinci hodili ob 23. uri, trenerji pa smo imeli še sestanek.
Še boljši pogoji pa ne bi bili nič brez ljudi. In s temi smo imeli res srečo. Tabor je vodila Shari Leibbrandt, Kanadčanka, poročena z Nizozemcem, odlična bivša igralka, zdaj pa nizozemska nacionalna trenerka. Pomagali so ji Andrea Ronnebeck, prav tako bivša curlingašica in trenerka večih zelo uspešnih kanadskih ekip, Alison Kreviazuk, bivša članica kanadske ekipe, ki jo vodi skipinja Rachel Homan, svetovna podprvakinja s svetovnega prvenstva leta 2014, Jiřy Snitil, skip češke reprezentance, leta 2012 tretji na evropskem prvenstvu, in Jaap van Dorm, skip nizozemske moške reprezentance. Prav vsi so bili odlični učitelji, taki, ki znajo videti malenkosti, ki jih je treba popravit, hkrati pa dobrovoljni in s pristopom, ob katerem te ne skrbi, da boš vprašal nekaj, kar se jim bo zdelo neumno. S strani WCFja je bil prisoten Allen Coliban, ki je bil deček za vse, od pripravljanja tabel, postavljanja stojal, do rezanja jabolk in pomivanja lončkov za sok.
Fantje so naredili dober vtis na vse inštruktorje in tudi na ostale udeležence. Bili so delovni, pripravljeni ponavljati določeno nalogo kolikokrat je treba, da odpraviš napako, aktivno so sodelovali tudi pri urah v učilnici, tako da smo od Shari Leibbrandt na koncu dobili pohvalo, da ji je bilo delati z nami v resničen užitek. Trenerki so bili v pomoč, ne v breme, in mislim, da smo se vsi skupaj imeli zelo lepo.
Po zaključku je sledila doooolga vožnja domov. A tudi to je neke vrste team building.
