Curling klub Jesenice

Zbudili smo se v dokaj mrzlo jutro saj je termometer kazal -22 stopinj. Hvala bogu, da je vsaj ledena dvorana za curling – ogrevana.

Danes smo imeli obe tekmi preko dneva, dekleta ob 12.00 proti Italijankam, fantje pa ob 16.00 proti tistim čudakom iz Kitajske. To pomeni, da vsi normalno vstanemo in zvečer vsi normalno zaključimo, brez nočnih pohodov proti hostlu. Tudi sicer je beseda noč tukaj relativna, saj se pojavi že okoli tretje popoldan. Tako da večino reči, ki jih počnemo tukaj, počnemo v bistvu ponoči.

Mogoče beseda o bivališču. Hostel je v prostorih bivšega gasilnega doma v centru mesta. Po moji oceni je v njem prostora za okoli 40 oseb. Sobe so dvopostejne, pri čemer si dve delita isto kopalnico oziroma sanitarije (razen predsedniškega apartmaja, kjer domuje Veliki vodja z oprodo Lukom). Imajo tudi veliko kuhinjo in dnevni prostor.

Zajtrk je dokaj dober. Takšen, bio. To pomeni, da za našo klasično generacijo mogoče manjka kakšna bolj konkretna beljakovinsko – holesterolska zadeva. Saj ne rečem, tudi salama je. Nekaj dni nazaj sem naštel 12 rezin, tega dne kakšno manj, kakor je mladec v kuhinji pri volji. Za razliko od naše povojne generacije, ta druga povojna generacija (dobro, da se lahko orientiramo vsaj po vojnah) uživa bistveno bolj zdravo hrano. Żaganje v mleku, marmelade, zelenjava ….celo kava na filter, jogurti, malce sadja ….. Na koncu zajtrka je ostalo natanko šest rezin salame.

Hostel se je v zadnjem dnevu dodobra popolnil. Glede na izgled novih sostanovalcev, predvsem pa na to kaj ne/jejo za zajtrk, gre po moji oceni za obetavne švedske smučarske tekače. Slednji si za zajtrk ta trenutek še privoščijo kakšno žitno ploščico, katera ob žvečenju ropota kot bi v ustih drobil frnikole. So pa po videnem na dobri poti, da bo v bližnji prihodnost z enim samim zrelim paradajzom moč nakrmiti njihovo celotno štafetno ekipo.

Zanimivo je, da Švedi po hostlu hodijo kar v nogavicah. Vsi po vrsti. Gre za premišljeno švedsko potezo. S tem istočasno glancaš tla (prihranek pri čiščenju), uničuješ svoje nogavice (spodbujaš švedsko tekstilno industrijo) in preprečuješ platfus (manj bolniških odsotnosti). Mi balkanci v naokoli šetamo v copatih. Ja še veliko nam manjka do Evrope.

Zaradi ostrega sibirskega mraza je bila današnja pot proti dvorani še posebej zanimiva. Vse kar ni bilo pokrito z oblačili ali kapami je bilo pomrznjeno (fotka). Da bi šel tukaj v naravo na malo potrebo, bi sodilo v srednje zahtevne adrenalinske športe s hudo negotovim in tveganim koncem. Naj bo tisto raje kar lepo na varnem.

Tekma z Italijankami je pokazala pravi karakter naših deklet. Popolna nepopustljivost in trma. To ni najboljša lastnost v svetem zakonu, pri curlingu pa se to obnese. Iz 1:5 jim je le v dveh endih uspelo izenačiti. Njihov trener je jezno gledal iz trenerske tribune in streljal z očmi po svojih revicah. Pravo nasprotje zadovoljne Eve, predvsem pa uradnega trenerja naših deklet, človeka polnega miline, duševne topline in človeškega sočutja, ki je vse to ves raznežen spremljal s tribune. Da skrajšam, simpatični Barilla ekipi se je na koncu uspelo izmazati in zmagati. Našim puncam pa se forma več kot očitno dviguje, kar nas lahko navdaja z optimizmom.

Spomnil sem se, da bi tekmo s Kitajci lahko koristno izkoristiti tudi za kaj drugega kot šport. Našim fantom sem naročil, da naj jih malce povprašajo kako je kaj z dostavo njihovih kvalitetnih izdelkov v Evropo. Moja hčerka Urška mi je že pred časom naročila ovitek za telefon, pa ga še nisem dobil. Kitajci so rekli, da bodo povprašali, ker se tam itaq baje med sabo vsi poznajo. Je pa res, da ko oni naročajo iz Kitajske, zadeve dobijo prej kot mi. Hmmm ….

Pa šalo na stran. Ob štirih popoldne so fantje imeli kosilo v kitajski restavraciji. Na jedilniku je bila prvovrstna pekinška raca, katero so se namenili pohrustati za popoldanski poobedek. Tokrat se je namesto Noela (ki ima blažje bolečine), prvič h kosilu prijavil Bine. Pravi da je lačen, pa smo rekli naj poba malce prigrizne.

Žal se je pekinška raca že vse od prvega grižljaja močno upirala. Nikakor se ni strinjala, da bi jo razkosali in prežvečili. Tudi prepričevanje, da si težko predstavljamo situacijo v kateri servirana raca požre gosta ki jo je nekaj minut prej sam naročil, ni pomagalo.

Na koncu nam je pekinška raca dokončno ušla iz krožnika. Plačali smo, jedli pa nismo, kar na kratko pomeni, da smo popušili. Vseeno pa je potrebno priznati, …. kapo dol našim lačnim fantom. Dobro so brusili nože. Raci smo vedno bližje in ni daleč čas, ko se bodo tudi oni do sitega najedli.

Da ne bomo lačni, smo odšli v hostel in si za obed pripravili popolno mrtvo žival zavito v tortilije. Pa naj ta uide če lahko.

Žal se je v tem času hostel močno popolnil in tako bo baje do nedelje. Švedi so v nogavičkah lezli iz vseh lukenj in glancali tla po celotnem hostlu. Prav veliko se niso dali motiti, zato smo okupirali dnevni prostor, kjer so mladci razkrivali drobovja svojih mobilnikov in aplikacij. Kako to izgleda, po vseh današnjih pripetijah in pekinških racah, enostavno nočete vedeti.

Normalno bi na koncu napisali, sonce počasi zahaja za oblaki …. mi ne moremo, to se je pri nas zgodilo že po kosilu. Zato gremo počasi spat. Temperatura zunaj je -23 stopinj. Wuhuuuu

Nov dan. Fantje so imeli tekmo ob osmih zjutraj, dekleta ob osmih zvečer. Fantje so zato na pot odrinili že ob pol sedmih. V hostlu so jim pripravili ekstra zajtrk in jim ga lično spakirali v hladilnik. Lepo od njih.

Dekleta imajo hude težave s spanjem. Kako drugače naj si razlagam dejstvo, da vstanejo že pred deseto uro. Do normalnega komuniciranja pride zato po zajtrku, na katerega vedno prikorakajo kot ekipa, skupaj kot račke.

Ko smo se včeraj vrnili v hostel, so jim fantje napisali pravo pravljico. Vsebina je malce zamotana (vključen je tudi Černobil?!), s čudnimi liki, tudi klasičnega zapleta ni, važno pa je, da se srečno konča in da so vsi veseli. (Prilagam fotko, pa si sami preberite). Lepo od fantov. Še bodo dobili za jest.

Zjutraj smo bili seznanjeni, da je med včerajšnjim skupinskim porodom japonskih tekmovalk, v bistvu res potekal porod. In to pravi, pri familiji Donoša v Sloveniji. Tam se je vse zelo srečno izteklo in dobili smo novega skipa bodoče otroške ekipe – Oskarja. Staršem sporočamo, da ima Oskar prvi trening v petek 3.2.2023. Za uro bo treba pogledat še na urnik. Kamne bo pa njegov fotr naštimal, ki bo poskrbel tudi za članarino. Saj je blagajnik.

Tudi z Aninim glasom je boljše. Včeraj je še prakticirala govorico za gluhoneme, izpuščala pa glasove mladega tjulna, ki se je pravkar skobacal na prvo skalo. Danes je že veliko bolje in njen glas zveni tako kot mora. To bo zvečer dretja. Turkinje pazite se.

Med tem smo v hostlu z dekleti spremljali tekmo fantov z Madžari.
Fantje so se res častno borili in tekmo izgubili šele po dodatni igri. Odločale so malenkosti. Nič zato. Turnir se je šele začel. Bravo fantje. Pomembno je da držimo drug za drugega, se podpiramo in si iskreno želimo vse dobro. Sem sodi tudi strip, ki so ga punce pripravila za trenerja in ki govori sam zase. Opisati ga namreč ni mogoče, saj takšne domišljije običajni zemljan ne premore. Zato vam prilagam fotko. Toplo vam jo priporočam in želim prijetno zabavo.

Iz domače kuhinje tukaj je danes zadišalo po mesnih kroglicah in njokih. Sledilo je 15 min tišine, kar se tukaj dogaja izredno redko. Po kavici in čaju je občestvo zopet oživelo ter se odpravilo na običajno dozo valjanja po dnevni sobi. Slednje je presekala Eva z igrico “Spoznajmo Noela in Aljaža”, v kateri pa smo ugotovili, da jih v bistvu ne poznamo ter sestankoma z obema ekipama.

Punce so šle zvečer premagat porodni oddelek Carigrajske bolnišnice. Za spodbudo je šla poleg tudi celotna postava fantov. Lepo je gledati tako povezano mladino. Na tekmi ognjeni krst čaka našo Lizo. Zato si je zjutraj posebej umila tudi lase tako, da jo sedaj komaj spoznamo.

Začetek ni bil v skladu s pričakovanji. Enostavno so bile Turkinje boljše. Naše punce so tako milo gledale na tribuno, da nam je paralo srce. Ja res je, fantje bi lahko skočili na led in Turkinje pretepli, ampak baje nekje v pravilih piše da naj bi bilo to prepovedano. Baje. Ker ne bi radi tvegali, smo pač ostali na tribuni. Agresivnost ni popustila, saj je bil precednik tik pred tem, da bi nalomil Kitajce. Ti so se neusmiljeno sprehajali mimo nas in nam ovirali pogled na bojno polje. Po odkriti grožnji, da je zadnja njegova žrtev ravno zapustila intenzivno nego, se je rumenokožna skupina le odmajala na drug del tribune in se s tem izognila incidentu.

Med tem se je naša ženska ekipa pobrala in vzpostavila ravnotežje. Porodni oddelek Carigrajske bolnišnice je dvignil nivo glasnosti, saj se je zbal, da jim grozi poraz. Vreščanje se je stopnjevalo. Da se fantje na tribuni ne bi dolgočasili, jim je predsednik pripravil kratek tečaj nizozemščine in požel simpatije Nizozemske ekipe. Kdor ima občutek za jezike, ga pač ima. Vsi pač ne morejo biti lingvisti.

Vreščanje se jim je očitno obrestovalo. Turkinje so suvereno zmagale, naše pa kljub srčni igri ostale praznih rok. Izjemno dobra izkušnja za naše punce, ki jim bo v nadaljevanju njihove bogate curling kariere prišla še kako prav. Teh izkušenj drugje kot na takšnih tekmovanjih pač ni moč dobiti. Zato smo puncam z največjim veseljem čestitali za borbo in jim iskreno povedali, da smo ponosni nanje.

Jutri je nov dan in nove priložnosti. Pa še kaj lepega bomo doživeli. Obljubimo pa, sa se pretepali ne bomo pa naj se Kitajci še tako sprehajajo mimo nas v novih kitajskih trenerkah. Revšna.

Berite nas.

Se kar dogaja tukaj pri nas. Tudi včeraj še ni bilo miru. Večer in noč sta si popestrila Noel in Bine in to hip za tem, ko sem objavil blog. Po nekih čudnih kolobocijah sta se namreč tik pred nočnim počitkom zaprla ven iz sobe. Eden je kartico izgubil, spet drugi pa je z nekim čudnim manevrom, (ki ga z enostavnimi besedami in običajno telesno razvitostjo ne znam opisati ali celo pokazati) želel vrata odpreti, pa jih je v bistvu zaprl …., oziroma tako nekako. Da poenostavim, kartica sobe je bila znotraj, onadva pa zunaj. In tako je ostalo do zjutraj. Bine, Noel in Pokemoni so tako prenočili na kavču v dnevni sobi.

Pa še utrinek pred mojim počitkom. Švedi so načeloma zelo varčen narod, zato imajo veliko luči vezanih na senzorje oziroma avtomate. Ko nadziraš tako veliko skupino mladcev je to zelo koristno. Mladina se pač ne spomni delovnih brigad in samoprispevkov s katerimi smo gradili hidrocentrale, zato zmotno mislijo da gre za javno dobro, ki jim pač po logiki stvari pripada. Drugih položnic kakor tiste od mobitela itaq ne poznajo.

Zato jim gre prižiganje luči izjemno dobro od rok, po drugi strani pa ugašanje veliko slabše. Takrat te avtomatske luči pridejo zelo prav.

Žal pa so Švedi pozabili, da popolnoma povsod takšni avtomati enostavno ne sodijo. Npr. v kopalnico. Osvetlitev naši kopalnici namreč zdrži umivanje zob osebe srednjih let in povprečne ustne higiene, večje težave nastanejo pri tuširanju. Timing svetlobe se tukaj praviloma izčrpa v trenutku, ko si do popolnosti namiljen povsod kjer je možno in ob mrku takšen popolnoma nebogljen ostaneš v temi švedske kopalnice. Ves spolzek, dišeč in penast poskušaš otipati vrata kabine in s kakšnimi ekstravagantnimi gibi prepričati avtomat, da si še vedno tu in da bi prosil še za malce svetlobe. Če si vztrajen in zaradi žajfnice prej prav vratolomno ne padeš, dobiš nazaj tudi luč.

Po dokaj dobrem bio zajtrku v hostlu se je bilo potrebno odpraviti na tekmo. Za razliko od večine reprezentanc smo nastanjeni v hostlu, ki je v centru mesta. Ta je na pol poti med areno in uradnim hotelom. Dobra stran je lastna kuhinja, dnevni prostor in lokacija. Slaba stran pa je ta, da nam ne pripada uradni prevoz z busom (katerega proga gre daleč od nas) zato smo vezani na lokalni transport.

Vem da se sliši čudno, ampak …. na Švedskem je danes snežilo in to začetek januarja, …. kar ne pomnijo niti najstarejši prebivalci tukaj …. No tako hudo spet ni. Je pa lepo videti pravi sneg, ne tistega iz topov. Poleg tega je pihal močan veter. Torej zima je. Ali je mogoče tudi Božiček resničen pa nas samo farbajo s pravljicami?

Po zgledu raziskovalcev severnega pola, se je sam precednik odločil, da relacijo od hostla do arene premaga peš. Za tiste mlajše naj pojasnim, da to pomeni premikanje z lastnimi nogami (tudi na daljše razdalje) za povrh brez wi-fija. Vem, težko si je to predstavljati, ampak natanko tako je bilo. Precednik se je prebijal skozi snežne meteže, orkanski veter, ne ozirajoč se na mraz in divjino ulic v Ostersundu. Vmes mu je pošla vsa zaloga hrane, pa vendarle je zmogel. V pol ure je bil pri areni. Dva peklenska kilometra sta bila za njim.

Arena je lepa, svetla, predvsem pa boljša (beri toplejša) kot tista na Finskem. Ima vse kar je potrebno za takšen dogodek. Opoldne so si Nizozemci zaželeli, če se gremo z njimi curling. Kaj češ privolili smo in jih premagali. Naši fantje so šele v drugi polovici pokazali, da so leto zrelejši in da bodo za vsakega tukaj trd oreh. Malce manj zadovoljni so bili Nizozemci, ki so že tako in tako zakompleksani zaradi majhne države in oranźne barve, potem te pa še Slovenci takole grdo stresejo. Ampak kaj češ, drugič naj pa ne vabijo na tekmo.

Po tekmi so tudi fantje odšli po stopinjah polarnega raziskovalca Cacyja. Na poti so šli tudi mimo prave švedske palme (glej sliko), ki je zaradi globalnega segrevanja še lepo zelena, žal pa je pred tednom odpadel zadnji kokosov oreh.

V hostlu nas je pričakala pogrnjena mizica. Dekleta so za pogumne polarne raziskovalce pripravila okusno kosilo. Kapo dol. To so prava slovenska dekleta. Fantje ne čakajte predolgo, takih ne delajo več.

Popoldne je mladina preživela v valjanju po sedežni in hkratnem menjavanju položajev, pri čemer so vzporedno spremljali tudi morebitne objave na FB ter sprotno odgovarjali, obenem pa risali risbice, opravljali, komentirali …. Pravi akrobati. Se posebej zanimiva je bila risana zgodbica v kateri nastopa ekipa Top5. Kakšno neverjetno fantazijo ima mladina je razvidno iz priloženih fotk.

Dobra novica je, da so vrata Noelove in Binetove sobe še vedno odprta, saj sta jih začela odpirati na krajevno in hotelom primerljiv način, z veljavno kartico in ne z, v uvodu opisano akrobacijo. Naj tako tudi ostane.

Valjanje smo prekinili z odhodom na večerno tekmo deklet. Naša mila in nežna dekleta so čakale žene finskih vikingov, vajene trde roke, mrkih pogledov, hladnega temperamenta in rogov na čeladah. Pravo nasprotje naši peresno lahki Leji z ekipo.

Ampak kaj bi to. S prvim kamnom so zapodile v Helge. To je bila borba na vse ali nič. Žal so bili Vikinški bogovi močnejši in Finkam je bilo treba priznati pomoč. Za boljše razumevanje situacije je treba reči dvoje: prvič, Finke so igrale že drugič danes, zato so led poznale bolje in drugič, na sosednji progi je skupinsko, z grozovitimi popadki rojevala japonska ekipa, pri čemer je pri vseh štirih prišlo tudi do porodnih zapletov in nekontroliranega odtekanja porodne vode. Vsaj takšne krike so spuščale in nas s tem izdatno motile pri igri. Upam, da se je pri japonkah vse dobro končalo.

Za nas se vseeno je. Nabiramo dragocene izkušnje, nihče nas ni nadigral, pa še fajn se mamo. Zato gremo mirne vesti spat. Jutri je nov dan. Caw.